Andrejeva zgodba: 6.7.-16.7.2019

Sob 6.7.2019

Na rojstni dan tašče Mateje Škufca prideva okoli 1530 s slabo uro in pol zamude. Razlog – običajen: Karin pozno vstane, nato ima dolg plan kaj bo vse naredila a časa nobenega. Potem pa hiti in zamuja.

Zbrana je skoraj celotna družina, vključno z Majo Savnik Thoms (sestrična) in njenim možem Michelom. Z obema smo se srečali že prejšnji večer in začutil sem, da tudi MajaS očitno zelo veliko ve o najinih razmerah. Na pikniku me preseneti skoraj odkrito sovraštvo MajeS. Podvomim, a ko opazujem Michela, ki očitno nekaj ve in mu je nerodno, se mi slutnja potrdi. Nekaj je narobe, čeprav Mateja na polno igra prijazno taščo. Čutim napetost,  a glede na situacijo s Karin, ki jasno vse takoj prenese domov, verjetno razumljivo.Na pikniku se ne počutim nič kaj dobro, zato izkoristim pot v Portorož in odidem okrog 18:00.

Naslednji dan sem dogovorjen za tehnični prevzem inu čne ure tehničnih instalacij nove barke. Načrtujemo  8-urno kontrolo in spoznavanje barke. Serviser in Marko – zastopnik prejšnjega lastnika – mi razlagata, jaz pa snemam. Karin ne bi imela kaj za delati v Portorožu. Zato se mi zdi pametneje, da ostane doma in uredi 3 kupe perila ki čakajo na likanje ter pripravi druge zadeve. Jaz odhajam na morje naslednjo sredo za 3 mesece, ona naj bi se mi pridružila čez dober teden. Z nejevoljo sprejme, saj ve, da ima MC Flasher zabavo na svojem vikendu. Rada bi se je udeležila. Meni pa so zabave ob uresničenju 14 letnih sanj o tej barki zadnja prioriteta.

V Portorožu prispem ob cca 1900, postorim še nekaj stvari na barki in jo pripravim na naslednji dan. Začeli naj bi zgodaj zjutraj. Kako uro kasneje odidem do Markota, kjer klepetava o jadrnicah do 23:30. Odpeljem se nazaj na barko, spotoma govorim s Karin, ki mi pove da sta bila na obisku Klemen in Maja ter da sedaj lika. Pokličem še Igorja, ki mi reče naj pridem do njega v Istro, saj mi mora nekaj nujnega povedati na 4 oči. Kljub nevihti, ki se začenja razvijati, grem od Mareta do Igorja. Ta mi zelo prizadet pove, da naj bi od Karininega dealerja izvedel, da Karin, noseča, še naprej redno kupuje in uživa kokain. V kar precejšnjih količinah. Tole z dealerji mu ne verjamem v celoti a je ostala zgodba kredibilna. Prepričan sem, da je hoteč ali nehoteč vir njegovih informacij Daša Podržaj, ki je bila prejšnji petek pri njem na obisku. V zadetosti in pijanosti naj bi se mu izpovedala – zgrožena nad Karininim ravnanjem. Kar pa pomeni, da so informacije najverjetneje popolnoma točne. Igorjevo skrivanje vira informacij pa dejansko vsebuje potrditev: Daša je verjetno en od Karinin dobaviteljev droge. Daša je nezavedno povedala še veliko več, kot je želela!

Pretresen odidem nazaj na barko in ob 03:30 opazim, da je Karin še vedno aktivna na Viberju in Instagramu. To me preseneti. Sedaj ko je noseča običajno zaspi ob 22:00, njena nespečnost pa je bila prej večinoma posledica drog in alkohola. Prekleto, spet se ga zadeva in ostaja pokonci do jutra in chata z Dašo! Noč preživim v razmišljanju in kar naenkrat postanejo zadeve smiselne: pojasnjeno je manjko denarja, pojasnjena so nihanja razpoloženja, pogosti prehladi s curljajočim nosom, …  Postane jasno tudi, zakaj je v utilitiju med likanjem vedno premočena od znoja. In to po celem telesu.

Shit. Shit. Shit. In vse te signale in sledi opažam tudi po zanositvi! Saj ne more biti res. Saj ni tako neumna. Verjetno so novice stare in je grešila med detoxom.

Ned 7.7.2019

V nedeljo prevzamem barko in posnamem napotke. Ob 2000 me na barki obišče še Jaka in se pogovoriva glede zvočnikov. Ob cca 21:00 se odpeljem proti Ljubljani. Karin namenoma ne pokličem.  Ob 22:00, malo pred Ljubljano,  pokličem Karininega brata Klemena. Želi si z mano jadrati do Črne gore naslednji teden, zato imam razlog da se dogovorim z njim naslednje popoldne. Nameravam ga lahno navzkrižno izprašati ter dobiti kake informacije, predvsem ga pa vprašati po razlogu njegovega marčevskega sumničenja, da je Karin že dolgo kokainski odvisnik.

Pripeljem do doma, opazim luč v kopalnici. Ki se takoj ugasne. Vstopim v hišo, temna in tiha. Tiho grem po stopnicah, med potjo slišim šumenje iz spalnice , ki je prav tako v temi. Tiho pokličem »Karin«, nazaj pride zaspan odgovor »Ja«. Namenoma prižgem luč in Karin se vsede – popolnoma budna.
Pozdravim jo, povem kakšen je bil moj dan in jo vprašam po njenem. Odgovori mi, da nič posebnega. »Cel dani nič?« »Likala sem«. Tega, kaj sem opazil, sedaj ne bom razkrival, a bil sem prepričan da to ni vsa resnica. »Zakaj mi spet lažeš?« »Saj ti ne lažem« »Kako da ne, kaj pa *******?«. »A je to narobe, ali kaj?« »Ne, sploh ne, samo ne maram da mi lažeš« odgovorim popolnoma mirno. »Lahko noč. Jaz grem še nekaj poiskat«.

Odidem v garderobo. Pred kakimi 7 dnevi sem tam videl bančne izpiske od Karin.  Če kupuje kokain potem se mora to poznati na dvigih gotovine. Ne morem verjeti, da jih med običajnim neredom in nepospravljenostjo ne najdem, zato še kakih 10-15 minut zaman iščem po garderobi.

Prime me lulat in grem v kopalnico. Tam pa čez okno vidim, da sveti v Karininem avtu luč. Pogledam čez okno, Vprašam »Kdo je« in nazaj mi nekdo nekaj odgovori. Zdi se mi, da je Karin. Stečem po stopnicah in ko prispem do vhoda, Karinin avto že obrača na koncu ulice. V spodnjih hlačah in coklah stečem nazaj po ključe svojega avta in zavpijem v hiši »Karin? Karin?«. Odgovora ni.
Vsedem se v avto in se poženem za njenim avtombilom. Uspe mi ujeti zeleno luč na prvem semaforju. Na Tržaški, kamor je najverjetneje šla, je ni opaziti. Zapeljem se do križišča pri Grudi in tudi na avtocesti je ni. Ko se peljem mimo parkirišča Dolgi most s kotičkom opazim dva bela avtomobila.
Obrnem in zapeljem na parkirišče, vidim Karin v avtu ter brata Klemena in zraven njegovo dekle Majo. Ustavim pred Karininim avtom da ne more spet pobegniti, pridem do avta in jo vprašam »Kdo je tvoj dealer?«. Klemen se zapodi vame, a ga Maja ustavi. Obrnem se proti Klemenu in mu rečem »Samo tri vprašanja…«. Maja poseže vmes in reče »To bi pa tudi jaz rada slišala«. Obrnem se nazaj k Karin in rečem »Kdo je tvoj dealer? Koliko na mesec porabiš za kokain? Ali si vlekla sedaj ko si noseča?«. To me zanima ker bi (a) ga rad poklical in se pogovoril z njim da ji več ne prodaja (b) da ocenim njeno porabo in rezidualni efekt na otroka in (c) ali je otrok odvisnik?

Karin ne odgovori in popolnoma bleda strmi v volan.
Klemen jo vpraša »A si vlekla a nisi?«
Karin čisto potiho odgovori »Ne« in strmi v prazno. Poznam jo – stisnjena pred zid ne ve kako bi  reagirala, zato se je po defaultu zatekla v laž in skrivanje. Poznam ta njen izraz in ko ga vidim tu, mi potrdi najhujše strahove.
Jaz rečem da je enostavno preveriti in predlagam da gremo na test, saj je verjetno minilo že 24 ur od jemanja in je vsaka ura dragocena za hitri test.  Maja pritrdi.
Klemen jo vpraša »A gremo na test«,
Karin »Ne«.
Andrej »Karin, tudi če ne gremo na test sedaj, se da videti iz tvojih las če si navlečena ali ne«.
»Kako pa ti veš da je navlečena? A si jo vidu?« me vpraša Klemen.
»Ne, ampak manjka precej denarja, stalno je zadirčna in prehlajena. To sem sumil že nekaj časa, včeraj pa sem dobil potrditev od njenega dealerja« .
»No, kako mu je pa ime?« me vpraša Klemen, Karin pritegne.
»Seki« se zlažem po nekaj časa. Videti je, da lažem a vira – Daše – ne želim razkriti.

Spremenim temo. »Saj ni važno. Me pa veseli, da si tu Klemen. Ker sem hotel govoriti s tabo. Zakaj si me na najinem pogovoru v garaži, ko sva debatirala da je stalno brez denarja, vprašal če je navlečena?«
Klemen je presenečen, išče odgovor. Čez par sekund »Zato ker mi je težila da vlečem dokler tebe ni spoznala, potem je pa smirila«.
Dogovor me preseneti, zato nadaljujem: »Premišljeval sem kako povedati tvoji mami, ki ima za sabo izkušnjo moža pijanca to da je še hčerka narkomanka. Pomoje jo lahko taka novica ubije.«
Klemen eksplodira, maha z rokam in se zaganja »Nehaj mi omenjati fotra! Da mi nikoli več ne omenjaš fotra!«.

Jaz takoj začnem pomirjati situacijo in se odmaknem. Klemen je agresiven in bojim se, da bo skočil vame in se stepel. Strah me je ker sem po operaciji hrbtenice in bi vsak udarec lahko pomenil takojšnjo invalidnost. Maja ga poizkuša pomiriti, Karin izkoristi priložnost in gre do Klemena in ga objema. Vidim glumo – želodec se mi obrača. Ne morem več, spet se lovimo za besede namesto da bi razpravljali o problemih. Stopim do Karin in ji rečem: »če želiš da se vrneš potem bodo morale biti stvari zelo drugačne«.

Karin reče, da se gre še do Klemena pogovoriti. Ura je cca 2330 ko odidemo.
Doma premišljujem. Prevzame me trenutek slabosti ko se mi vse zagabi in ji pošljem viber »Razmišljal. Žal mi je. Ne hodi na Vič. Jutri rečem odvetniku da naj pripravi predlog za ločitev«.
Ter 10 minut kasneje »Pa res, res res sem te imel rad«.
Ob 0032 mi Karin napiše SMS »Andrej, tu pri Klemenu bom danes prespala«.

Želim spati mirno. Da ne bi imel kakih nepričakovanih obiskov ponoči zamenjam ključavnico na vratih.

Ne morem spati in naprej premetavam hišo. Kljub običajnem neredu, kuvertah, dokumentih, gatah in nogavicah na 100 mestih, ne najdem niti enega bančnega izpiska novejšega od 3.12.2018 – kljub temu, da sem jih videl prihajati. Spravim se k temeljitemu preiskovanju hiše. Do zjutraj sem prepričan, da ni nobenega izpiska, zato sestavim s forenziko simulacijo denarnega toka.
Kako je lahko Karin stalno brez denarja kljub 21.449€ (!) skupnih prilivov v 9 mesecih? Ob 12.350 prihodki, mojih kreditih ter gotovina poročnih daril. Ob konzervativni oceni prihodkov (žal po spominu, nekaj je bilo plačano v gotovini, izpiski z računov pa mi niso dostopni) je povprečje ponosnih 2.383€ mesečno. Pri upoštevanju prispevkov, leasinga, tefona ter mesečnega stroška 500€ za obleke in kozmetiko, 400€ stroškov Interspar (to sva plačevala izmenično, pogosto sem ji dal svojo kartico)  še vedno ostane nepojasnjen manjko preko 7.000€ v 9 mesecih.

Komaj čakam da bo jutro in konec te agonije.

Pon 08.07.2019

Ob 08:17 pošljem Karin viber »Karin v kolikor se karkoli hočeš še pogovarjati/imeti z mano potem prosim naredi test. Prinesem takoj k Klemnu pa prosim naredita z Majo.« Vztrajam pri testu saj vem, da je modus-operandi Karin zanikanje in opravičevanje. Če ne bo soočena s svojim dejanjem ga bo prej ali slej zanikala.

Pokličem Klemena, kaj se dogaja. Pove mi, da so govorili včeraj zvečer. Da je Karin rekla, da je v soboto prvič vlekla kokain od zanositve naprej. Karin naj bi maltretiral in da je zato, ko je našla njen star zavitek kokaina nekaj porabila, preostanek pa vrgla v smeti. Povem mu, da to ni res, da je “dealer” že prejšnji teden povedal, da Karin vleče.  Pove, da so govorili tudi z mamo Matejo in da pride po službi do njih, da se pogovorijo. Ob 08:44 pošljem Klemenu SMS »Da naredi test je nujno potrebno, da se sooči s stvarnostjo. Če to zamudimo bo relaps prej ali slej. Klemen, vem kaj govorim. Upam samo, da sem se v zadnjem letu dokazal dovolj, da mi boš verjel.«

Pokliče me nazaj, jaz sem ravno končal sestanek v službi in se peljem domov. Rečem mu samo, da od utrujenosti in ne-spanja ne morem govoriti in odložim telefon.

Ob 0904 mu odgovorim z SMS-om: »Klemen oprosti, res ne morem več. Nisem spal 2 dni, zadnji meseci niso bili… Svet mi razpada pred očmi.«. Poizkušam zaspati, mogoče mi uspe zadremati za pol ure.

Ob 12:02 pošljem Karin na Viber nekaj sporočil: »Karin preden v sredo odplujemo bova rešila najine odnose tudi pravno. Vidim 3 možne rešitve: 1. strinjava se s soglasno ločitvijo in greva podpisati v sredo k notarju. 2. Ti se ne strinjaš s sporazumno ločitvijo moram k notarju sam in sproziti tožbo za enostransko ločitev. Malo zoprno, ker so vsi dokumenti v tožbi javni, razpored obravnav pa je tudi javen. 3. greva v sredo k notarju, podpise se predporočna pogodba v kateri se zavežeš k bistveno drugačnemu ravnanju, nato greš na odvajanje na barko za 3 mesece. Mislim da bo lažje, ker ne boš v stiku ne z dobavitelji ne z družbo. Da se nič ne zgodi ni opcija«.

In naslednjega »Se to: do nadaljnega redno testiranje na droge. V pogodbi. Prosim sporoči odločitev danes do 2000. Hvala. Da ne bo pomote: ne postavljam deadlineov da bi te zafrkaval ampak zato, da imam vsaj en dan za pripraviti pravo formo papirjev z odvetniki. Hvala ker razumeš.«

Ob 1555 mi Karin napiše SMS »Z mami in s Klemenom bi prišla po moje stvari, da mi pomagata. Lahko danes okrog šestih!«,Odgovorim da imam opravke in da predlagam da pride ob 1900. Dogovorjen sem z vrtnarjem, da urediva vrt, ne želim pa da je on prisoten ko pridejo. Karin napiše nazaj »Lahko pridem tudi če te ni? Samo moje stvari vzamem« jaz pa odgovorim »Ne gre. Zamenjane klučavnice. Boš morala počakati«.

Pridejo ob 1800.Z vrtnarjem sva že končala, zato spustim Karin, Klemena in Matejo v hišo, sam pa pospravim orodje in pospremim vrtnarja. Stopim v hišo. Klemen je precej presenečen ko me vidi, saj sem videti kot zombi. Popolnoma tih in miren. Karin nosi svoje stvari iz garderobe. Sedaj ko pomislim nazaj mi je žal, da nisem stal zraven in gledal, kaj dela. Mogoče bi našel še kako potrditev. Ostanem v pritličju in grem v spodnjo garderobo, kjer Mateja pospravlja njene čevlje iz omar. Pogledam jo in vprašam »Kaj naj rečem ****M, zakaj ni Karin? Kaj naj rečem staršem?«. Mateja ne odgovori, gleda v tla ali mimo mene – pakira čevlje. Z zlomljenim glasom ponovim vprašanje še dvakrat ali trikrat. Odgovor in obnašanje je isto. Klemen pride v garderobo razjezen in agresiven, ter se postavi ob vrata. Razumem namig in se odmaknem v garažo.

Vprašam če so naredili test na kokain. Mateja mi pove »O, smo naredil. Pa je negativen (pavza) 300%«. Tale 300% na koncu je nepotreben in me zmoti. Le zakaj niso poslali kake slike v dokaz? Ne verjamem ji, itak pa je bilo že prepozno. Oni naj verjamejo zgodbi, ki jim jo je Karin natvezila, jaz pa imam od včerajšnjega brskanja po kopalnici in kopalniškem košu za smeti shranjenje njene »sveže« (kopalnico je Karin pospravila prejšnji teden) lase. Zaradi svojega miru jih bom dal na analizo.

Na koncu mi Klemen zabrusi »Kaj pa ti? Si clean?«. »Ja« odvrnem popolnoma mirno. Že prej je bil moj “konzum drog” minimalen – razen jointov, ki sem jih redno začel kaditi zaradi bolečin po zlomu hrbtenice leta 2008 omejen na nekaj  plesnih zabav na leto.
Moj “greh” je tabletka Extasy-ja. Kemične učinkovine, ki so jo tja do 70ih uporabljali za zdravljanje depresih pri povratnikih iz Vietnama in ki sem jo spoznal leta 1989 ko sem prijadral na Ibizo. Jo od takrat zelo previdno uporabljal. Niti v najbolj razpuščenih letih med 1997-2006 me ni premamil – vedno je bila na prvem mestu služba in z njo odgovornost. Drugače verjetno ne bi postavil tega mini imperija, Datalab. Kokaina ne maram, saj sem že dolgo nazaj spoznal, da sem po njem impotenten. Sex pa mi pomeni bistveno več kot zadetost.
Iz solidarnosti s Karin mi niti na misel ni prišlo, da bi kadarkoli po St.Marteenu (kamor sva vzela na poročno potovanje nekaj tabletk, ki sva jih tam skupaj pojedla na žurkah) karkoli vzel! Detox, otroke, družino, upgrade na višji nivo,  …  vse to sem vzel precej resno. Očitno žal edini.

Vsi trije sedaj sami nosijo stvari iz hiše ter se med tem precej glasno prepirajo. Dvakrat stopim ven iz garaže in jih prosim, da so tišji, saj ne želim še večje scene pred sosedi. Mateja mi zabrusi, da sem se jaz tudi drl pri njih na balkonu (9.3. sem na balkonu precej glasno rotil Matejo naj mi verjame in nama s Karin pomaga). Nato pa doda »Itak lahko skrbiš samo za enega otroka, ne pa za dva« ter nekaj, da si otroka nikoli nisem želel.

Prizadet se umaknem nazaj v garažo. Ker me njihova prisotnost začne motiti in bi rad mir,  jih začnem priganjati in kmalu odidejo. Karin je imela ogromno stvari, ne uspemo pospraviti vseh, zato se dogovorimo, da pride Klemen ponje naslednji dan.

Spim ne. Pospravljam hišo, pripravljam stvari za odhod… Na glavniku najdem še nove & Karinine lase in jih spravim za morebitni pregled.

Tor 09.07.2019

Med pripravljanjem stvari za transport najdem skrito med Karininimi stvarmi (na polici z nakitom, v škatli njene ure) malo Diorjevo pudrnico in v njej sledi kokaina. Slikam jo in jo previdno pospravim, trudeč se na njej pustiti čim manj prstnih odtisov. A kljub temu globoko upam, da je skrb odveč in da mi je ne bo treba nikoli uporabiti. Vendar je previdnost in premislek to, kar me rešuje že celo življenje – zato postopam skrbno.

Pozno popoldne mi odvetniki pošljejo osnutek dokumentov za sporazumno razvezo. Karin je namreč privolila vanjo. Razumljivo, glede na maslo, ki ga ima na glavi. Dogovorjena sva za podpis naslednjega dne. V njih ugotovimo da sem prispeval 90% prihodkov (dejansko še bistveno več, saj sem prispeval tudi prihranke) ter da ji iz delitve skupnega premoženja ne pripada praktično nič. Za povrh ji še odpišem dolgove. Ne omenjam pa najinega dogovora, da mi vrne polovico (2000€) za remont silikonskega oprsja v kolikor me zapusti. Če bi ji priznal kakršnokoli odpravnino ali preživnino sem prepričan, da bi šla takoj za kokain, saj bodo naslednji meseci precej težki. Poročna darila naj ostanejo njej, prav tako tudi vse kar ima in kar sem ji kupil.

 

Diorjeva pudrnica z ostanki kokaina, ki sem jo našel med Karininimi stvarmi skrito v škatlico od ure. Slikano v garderobi na kupu, ki sem ga pripravil za selitev.

Z otrokom sem bistveno bolj radodaren. Namenim mu 250.000€ ko dopolni 25 let za nakup stanovanja, ter še za 350.000€ drugih nagrad, če bo uspešen v športu, kulturi ali znanosti. Jasno bi plačal tudi vse stroške ločitve. Hočem le čim bolj miren in hiter razplet situacije. Pa če se le da tih. Že to da me sprašujejo sosedi, kaj se dogaja je preveč. Nikakor pa ne grem na morje dokler je ona moj pravni zastopnik in glavni dedič!

Osnutek ji posredujem, saj smo za naslednji dan ob 14:00 dogovorjeni pri notarju za podpise.

Do pozno ponoči se perem perilo in pakiram. Sem mislil da bo imela Karin 3 dni pred načrtovanim odhodom kaj več pripravljeno, a tudi to upanje je bilo prazno. Urejam moje in hčerine obleke, pa še koš starega perila, da se mi ne usmradi čez poletje. Notri najdem še neoprane zimske stvari…

Na grobo pospravim tudi hišo. Posesam, pospravim stvari v omare, … Posledice na hrbtu so vidne, po dolgem času spet vzamem Naglesin proti bolečinam.

A to ni najhuje. Zaradi porabljenega časa ne morem ne odpeljati avto na dogovorjen servis, ne iti na CT slikanje hrbtenice. Dogovorjen sem namreč z dr. Košakom da pred odhodom na jadranje v Grčijo preveriva, kako se mi zarašča hrbet. No, nič iz tega. Spet bom moral tvegati, spet ogrožam svoje zdravje zaradi Karin in njenih (samo)problemov. Neskončna ljubezen, res…

10.7-14.7.2019

Meša se mi od skrbi za otroka. Kličem prijatelje med odvetniki, na CSD-ju ter policiji in sprašujem o možnosti, ki jih imam kot mož narkomanke, ki je noseča. Prepričan sem, da je Karin hudo navlečena. Po glavi mi hodi samo kako poskrbeti za otrokovo (takrat sem mislil da bova imela sina) varnost. Kako preprečiti Karin nadaljne uživanje kokaina. Da ji je otrok zadnja skrb je evidentno. Bruha se mi pri taki materi! Samo jaz, jaz, jaz. Totalni egoizem.

Novice me popolnoma podrejo. Zarodek do rojstva nima nikakršnih pravic! V tej državi nimaš nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko nosečo narkomanko prisilil opravljanje testa, nobenega organa ki bi poskrbel za varnost zarodka, ne pomaga ti noben CSD, nobeno društvo.  Nič. Kot oče lahko samo obupuješ, si puliš lase in upaš na najboljše. In če je z dojenčkom potem kaj narobe – si dolžan skrbeti zanj. Trpeti ob gledanju umsko ali telesno prizadetega otroka, zaznamovanega zaradi materinega ravnanja za celo življenje. O Bog, v kaj sem se spravil?!?!? V kaj sem spravil svojo družino?!?!  Kako bo s tem živela ***M, ki je hiper-empatičen otrok?!?! Kako bo trpela, uničila svoje življenje v skrbi za svojega polbrata?

Ne morem spati. Včasih kak dan zaspim za 20 min podnevi. Kak dan mi uspe ponoči spati kako uro, pa se prebudim – a se ne prebudim, ker mora traja še kar naprej. Od Karin nobenega glasu. Tudi nihče od najinih skupnih prijateljev je ne more doseči. Spremenila je telefon. Blokirala vse moje znance na socialnih omrežjih. Edina stvar, ki mi preostane je, da ji napišem emaile, na katere ne odgovarja. Razmišljam kaj je moja krivda. Kaj sem naredil narobe, da si sedaj zaslužim tole. Odšla je brez kakršnekoli razlage. Brez da bi slišal kakršenkoli jasen “kriv si ker si …”. Obtožujem sam sebe. Stokrat preberem najine komunikacije, 3500 Viber sporočil in kakih 200 emailov. Kaj je šlo narobe? Kje sem naredil napako? S čim sem jo lahko pripravil do tega, da je noseča pobegnila od mene, od doma, od ***M, od življenja ki sva ga s takim žarom načrtovala.

Medtem ko prebiram najine komunikacije si začnem delat zapiske. Jih datumsko razvrščati. Si zapisovati spomine, ki se vračajo ob branju besed. Začnem pisati in pišem kot obseden. Kake 4 ure čez dan in kakih 10 ur ponoči. S pisanjem ohranjam kolikor toliko razuma. Želim vedeti! Želim dognati kaj se je zgodilo. Kaj so bili vzroki, ki so jo vodili. Kakšna je bila moja vloga. Vloga Daše. Zakaj je povedala Igorju kar mu je povedala. Kakšni razlogi so jo vodili. Zakaj je Karin snifala, pila in kadila? Razmišljanja, ki bodo determinirala moje življenje praktično do septembra. Pišem iz trpljenja. Pretrgane ljubezni. Razbitja sanj. Iz jeze. Želje po maščevanju. Kot predlogo in opomnik za sodne postopke, ki me več kot očitno čakajo. Iz zapiskov počasi začne nastajati ta dnevnik, zapis najine in najinih zgodb.

Jadranje od Portoroža do Bara mine v polzavesti. Gledam v morje in premišljujem ali je še sploh vredno živeti. Na pol v snu spremljam Mareta, ki mi razlaga specifike barke. Kolikor toliko priseben sem le za krmilom. Tam sem vsaj malo živ. Z vetrom v laseh in morjem pod sabo nekako funkcioniram. Večina posadke se me izogiba. Moje trpljenje je preveč za njih. Niso me navajeni takega. Poznajo me kot nezlomljivega, akciji zavezanega. Sedaj pa me gledajo cmeročega in v točko zročega. Spregovorim komaj kaj, govorim samo o Karin in o najinem odnosu. Razen Igorja se ne želi nihče pogovarjati z mano. Mare – kake dve leti po ločitvi noče odpirati svojih ran. Nina, ki je tudi sveže izgubila partnerico je v podobnem zosu. Ladja duhov. Edina sreča nam je potovanje. Jahanje valov. Razpenjanje špinakerja in priganjanje jadrnice. Srečanja delfinov, ki 4 ure plavajo z nami. V slabih tri-in-pol dnevih prejadramo skoraj cel Jadran.

14., 15.7. 2019

V Baru smo in opravljamo primopredajne postopke ter nakup barke. Urejam carinske formalnosti, registracijo in zavarovanje. Dvig barke. Pregled. Spust. Nakup varnostne opreme, nujne za registracijo pod črnogorsko zastavo. Upal sem, da bom uspel ohraniti švicarsko, a je mogoča le za njihove državljane, ne pa za rezidente. Tako moramo žal prelep beli križ na rdeči podlagi zamenjati z orlom na prav tako rdeči podlagi. No ja…

Kdorkoli vidi barko je poln občudovanja. Hagica leži na vodi kot divja mačka, pripravljena na skok. Vsakič ko jo pogledam občudujem njeno lepoto, skladnost linij. Obliko, ki je elegantna a vidiš da skriva v sebi zver. Moja barka. Moja sanjska barka. 14 let sem te sanjal. Neštevilno večerov v teh letih zaspal z mislijo nate in na potovanja ki jih bova opravila. Bila si mi ultimativni materialni cilj. Shipman 63, žena, otroci, potepanje po svetu na njej. Preživljanje zimskih mesecev na njej v tropih, otroci ki jih vzgajam in se šolajo na daljavo. Odkrivanje tisočev obal in stotin otokov, kjer turkizno morje in topel veter božata peščene plaže. Sedaj si moja, a veselja ni.

Še dva meseca prej sem verjel, da sem dosegel sem vrh, izpolnitev vseh svojih sanj. Se mu približal na dotik roke. Imel čudovito hčer, poročen z ljubečo in lepo žensko. Prodajal uspešno podjetje, ki sem ga zgradil iz nič, kar bi mi omogočilo upokojitev in uživanje do konca dni. Kupil svojo sanjsko barko, najboljšo 60-feetarco na svetu.

In potem se preko vikenda sesuje vse in iz nebes sem sedaj zaprt v tem peklu, kjer je mučiteljica prav ta, ki bi mi morala biti najbližja. Moja partnerka v dobrem in slabem. Zaupnica in zaščitnica, skrbnica v bolezni.  Ženska, s katero sem želel preživeti ostanek življenja.

16.7.2019

Mateja Škufca, moja draga bivša tašča, je medicinska sestra. Ne razumem, kako lahko nekdo, ki vsakodnevno skrbi za zdravje ljudi, tako slep in ne-skrben pri svojem lastnem vnuku. Vem da sestre nimajo Hipokratove prisege – a vseeno. Marca je posredovala, soočena s Karininim alkoholizmom. Bo tudi sedaj, ko je v igri bistveno bolj nevarna odvisnost? Premišljujem in ji zvečer pošljem pismo. Res upam da bo reagirala in bo Karin vsaj enkrat tedensko testirala.

A nisem vreden njenega odgovora na moje pisanje. Tako kot od Karin tudi od nje le tišina. Da ga je dobila in prebrala je jasno nekaj mesecev kasneje, ko se to pismo pojavi v dokaznem gradivu Karininih tožb. Še več, Karin pusti 9 dni kasneje za teden dni k Daši na morje. Preklet idiotizem. Kot bi pijanca poslal na dopust v vinsko klet…

Leave a Comment