Startupi so novorojenčki gospodarstva. In kot vsi otroci potrebujejo nego in skrb. Delo, vloženo vanje, je neprimerno manjše od rezultata, ki ga prinašajo. Kar startupi »prihranijo« na finančnih virih več kot nadomestijo z stournimi delavnimi tedni zaposlenih. Startupi niso podjetja katerih gorivo je denar ali akumulacija: prav nasprotno, startupi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vide in predvsem delovni elan zaposlenih ter na ta način gradijo svojo konkurenčno prednost in si poizkušajo izboriti svoj prostor pod soncem.
Startupi, če pogledamo holistično, za gospodarstvo in narod niso poceni: izplačujejo majhne plače za ogromno dela; davkov ne plačujejo bogvekaj; socialno breme med njihovim poslovanjem je precejšnje, če propadejo pa še večje. Posledica propada startupov so izgubljena leta, izgorelost, finančna izpraznjenost ustanoviteljev in pogosto otroci, ki so odraščali brez staršev. Zavedanje o teh posledicah bi moralo biti nujni sestavni del razmisleka oblikovalcev politik. In marsikateri zagovornik brezkompromisnega startupiranja bi se moral vprašati, ali njegovo slikanje mavrične podjetniške prihodnosti ni krivo za manjšo ali večjo družinsko ali družbeno tragedijo, ki bo najverjetnejša posledica ustanovitve podjetja. O tem govorimo mnogo premalo in večinoma žalostni razpleti podjetniških avantur padejo na skrita pleča skupnosti, kjer neopazno razjedajo družbeno tkivo.
Podjetništvo ni zabava, ni »licenca za lastni bankomat«. Podjetništvo je vojna s krvavimi žrtvami. Podjetništvo je odgovornost do drugih: kupcev, zaposlenih, delničarjev, ne do sebe. Kot vidimo, podjetništvo ni nekaj kar bi uspevalo neumnim ali nespretnim. Neumen kmet ima debel krompir samo vsake kvatre – ostal čas pa strada. Po dvajsetih letih počasi spoznavamo da ti celo veze ne pomagajo. Ko bankrotirajo tudi tako finančno/politično/strateško/… razvajani posamezniki kot so Bavčar, Šrot, Valant in družina Janković je potrebno ugotoviti, da so ekonomski zakoni močnejši od lokalne folklore. Da je podjetništvo predvsem delo in stalna tekma za zadovoljevanje interesov deležnikov. Da je potrebno hitro teči in hoditi na treninge. Da pokrivanje neefikasnosti (predrage ponudbe sprejete zaradi npr. podkupnin ali mreženja) ne trajajo večno. In da če ne treniraš, če ne verjameš popolnoma in če nisi pripravljen žrtvovati svojega ugodja za uspeh podjetja le-ta zagotovo izostane.
99% startupov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Facebook, Google, Twitter ipd so izjeme ne pravilo. Zaradi brbotajoče start-up scene se celo dogaja, da velika podjetja opuščajo razvojne oddelke saj je bistveno ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v startupu je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Eno od tisočev, ki iščejo financiranje. Narediš startup, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, cilji pa zaradi optimistične zastavitve podrealizirani. Pride bridge kredit in venture sklad poveča svoje lastništvo iz 20% na 60%. Upravljalec venture sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljalec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
Še enkrat: večina startupov konča v bankrotu. Od preostalih jih je del prodanih zaradi dostopa do trga ali tehnologije. Samo najboljšim bo uspelo preživeti.
Mlada podjetja so kot otroci. Če jih je premalo, družba umre. Če jih je pa preveč, so pa z njimi pravtako problemi. Pri npr. desetih jih je težko primerno prehraniti, jim omogočati prostor za rast in jih predvsem vzgojiti, da postanejo odrasle – družbi vračajoče osebe.
V Sloveniji vlada prava inflacija raznoraznih Startup tednov, šol podjetništva, miss-izborov poslovnih načrtov ipd. Imamo celo dijaške startupe kjer (nezavedno?) preusmerjamo mladež iz šolskih klopi v podjetniško džunglo. Spodbujamo kreacijo novih kot da bi z množico novorojenčkov lahko nadomestili primanjkljaj dijakov in študentov. In to je prava težava Slovenijie. Podjetniških idej imamo več kot dovolj. Če k temu še dodamo prislovično ne-sodelovanje tukajšnjih državljanov, je humusa za podjetniško kreacijo malih entitet, ki se samostojno (in seveda »neodvisno«) poženejo v svojo dirko za ekonomski preboj več kot dovolj.
A problem Slovenije ni v začetku podjetja ampak kasneje – v trenutku, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš potencialno lahko 1000 kupcev, ne 100,000. Če jih želiš imeti 100,000 potem je potrebno odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom poveča saj se povečajo stroški za prevode, marketing in prodajne službe ter nenazadnje za funkcioniranje v različnih jurisdikcijah. Startup pa je kredibilen šele, ko se približa ali doseže ekonomijo obsega – takrat iz ideje nastane podjetje, katerega edini cilj je po definiciji generiranje dobička.
Če k temu dodamo še rigidno in birokratsko okolje, ki energijo iz usmerjenosti v cilje podjetja razsipa za samo funkcioniranje (vsaka ura porabljena s pridobivanjem dovoljenja je ura, ko ne razmišljaš o produktu in kupcih) so pogoji za rast še slabši. Podjetništvo v Sloveniji je plavanje v medu: zaradi viskoznosti okolja porabiš ogromno energije za majhen premik.
Namesto spodbujanja kreacij podjetij z simboličnimi vložki 10-50,000€ zagonskega kapitala bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem v kasnejših fazah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznoraznimi kompetečnimi/odličnostnimi centri dejansko preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje – nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska startup hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja njegovo lažje tekoče poslovanje. Namesto popularizacije patentiranja boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito podprto z podporo diplomatskih predstavništev po svetu (startup se težko pravno bori z multinacionalko – bistveno več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
Hkrati pa bi morali razmisliti, kaj lahko naredimo, da Slovence naučimo sodelovanja. Le-to je namreč za podjetništvo nujno. Ni namreč dobro, da iz enega startupa nastaneta dva podobna, ker ustanovitelja nista mogla priti do kompromisa. Prav tako ni dobro, da uspešen startup ne more do kadrov, saj vsak ki je sposoben lovi svojo idejo. Še najslabše pa je, da ni povezovanja podjetij. V Sloveniji je »merger&aquisition« praktično znanstvena fantastika. Podjetja se ne združujejo in povezujejo – največkrat ker prevzemanemu podjetju »še kar nekako gre in bomo o povezovanju razmišljali če bo huje«. Združevanje je za startupe zelo vitalna opcija saj nas hitreje prepelje preko zgoraj opisane prelomnice. In tu ne mislim pogodbenega – sodelovalnega – združevanja ampak pravega, kapitalskega. Pri pogodbenih sodelovanjih namreč ni vpliva ne na kapital, ne na prihodke in ne na dobiček. Je kot »lizanje sladoleda preko stekla«.
Slovenceljstvo je močna sila tudi v podjetništvu. Za božjo voljo – huje je bilo že včeraj, reši se danes. Ali pa nehaj zapravljati čas z brkljanjem in se pridruži ekipi, ki lahko revolucionira svet. Dajmo si že enkrat priznati, da mentaliteta »ni važno če je grunt majhen, važno je da imam nad njim absolutno oblast« ubija vsakršno rast in da je absolutno škodljiva.Ne vem če ne bi bilo v šole bistveno bolje vpeljati poučevanje medsebojnega sodelovanja kot podjetništva. Menim, da bi več naredili tako za ekonomijo kot tudi za družba nasploh.
Za zaključek: v Evropi in razvitem svetu (minus ZDA) je problem »compleacency« – zadovoljnost z obstoječim stanjem, ki duši inovativne pobude. Zato je potrebno spodbujati generacijo idej – da se ljudje premaknejo iz naslonjačev varnih služb in skočijo v podjetništvo. Menim, da je tega v Sloveniji zaradi nacionalnega značaja dovolj. Področja, kjer mlada podjetja potrebujejo pomoč, so v kasnejši fazi – v mitigiranju malega trga in preboju v tujino.
Namesto nekritičnega copy/paste-a tujih praks in »modernih priporočil« bi bilo potrebno razmisliti o specifičnih potrebah in tukajšnjih zaviralcih podjetniškega impulza. Trdim, da za gospodarstvo naredimo bistveno več z usmerjanjem energije in denarja v splošno lajšanje podjetniškega okolja kot pa s specifičnimi ukrepi za generacijo novih podjetij.
Po izkušnjah z oblikovanjem lokalnih politik (npr. SPS) ne verjamem, da bo do takšnega premisleka prišlo. Bistveno lažje, intelektualno manj naporno in predvsem z manj stopanj po tujih prstkih in priborjenih privilegijih je pokriti kupček dreka s pisanim klobukom in to proglasiti za modo in trend. Skladno intelektualnemu dometu na ministrstvih in zbornicah domicilirajočih razočaranih gospodinj z dosmrtnim mandatom pisanja politik in ukrepov ter splošnega meš(lj)anja gnojnice.
Zato bo ta deželica verjetno še dolgo (do finalnega bankrota?) vrhunsko okolje za start-up podjetja, ki bodo tisti trenutek, ko pridejo na radar tujine, morala spakirati kovčke in si poiskati okolje, v katerem bo naslednji korak – skaliranje – lažje.
Andrej Mertelj je dobršen del zadnjega desetletja in pol preživel na pogovorih s finančnimi vlagatelji, mentoriranjem podjetnikov in startupov ter kot član različnih izbornih komisij startup tekmovanj in vladnih posvetovalnih teles. Kot serijski podjetnik sedaj vzpostavlja svoj tretji resni startup – Datalab Agro.