Odgovorov je mnogo – mnogo pravilnih. Njihova kombinacija povzroča stopicanje na mestu, navidezno brezizhodnost ali pa brezplodno iskanje hitrih in po možnosti nebolečih ukrepov. Skratka, situacijo ki jo živimo od osamosvojitve in kjer je iskanje svetega grala – konkurenčnosti – bolj podobno vrtenju hrčka v kolesu ob obilnih komentarjih poznavalskih opazovalcev kot pa kakim resnim spremembam.
Ni moj namen slikati vse črno ali celo implicirati, da navedeno velja za vse akterje. Nasprotno! Dovolim si pa trditi, da so to opazno zavirajoči dejavniki, pojavljajoči se dovolj pogosto in da so dovolj neprijetni da je o njih potrebno razmišljati in jih v doglednem času omiliti ali rešiti.
- Neambicioznost, samozadostnost in bog ne daj se povezovati
To so glavne lastnosti pretežnega dela slovenskih podjetnikov. Z majhnimi ambicijami si težko konkurenčen. Resni preskoki so dejanja izključno tistih, ki verjamejo da lahko naredijo najboljše na svetu. Samozadostnost se kaže v zadovoljstvu, da lahko izplačamo dobre plače in da še nekaj ostane. Akumulacija se zelo previdno nalaga, kar onemogoča eksperimente, od katerih uspe eden na deset poskusov, a prinese garancijo obstoja podjetja za naslednjih X let. Toda »bomo že kako« in »zame je dovolj, bom šel itak v penzijo« so zgolj tipični izgovori neambicioznega slovenskega podjetnika.
Tisti drugi, rastoči podjetniki, se srečujejo z drugačnimi izzivi. Sledeč staremu pregovoru, da »v španoviji še pes crkne« je povezovanje ali prevzemanje podjetij redkost. Zelo težko je oblikovati kritično maso, ki lahko financira razvoj, blagovno znamko ali inštitut – temelje konkurenčnosti. Tudi priključevanje znanja v drugem podjetju in podobna dopolnjevanja kompetenc so redka. Ker so običajno egoti preveliki ali pa čisto zadovoljni s tem, da »okopavajo krompir kot že leta nazaj«.
Zakaj je iskanje razlogov, zakaj se ne da, bolj priljubljen hobi od iskanja rešitev? Zakaj so cilji postavljeni nizko? Zakaj je stopnja pripravljenosti na tveganje nizka? Zakaj se družba bolj boji poraza kot zamujene priložnosti?
Konkurenčnost je v glavi podjetnika ali direktorja. Stvari se zgodijo, ker ona/on ne želi iskati izgovorov in se spravljati v povprečnost (po možnosti s tlačenjem drugih), ampak želi biti najboljši. O konkurenčnosti, smiselnih in vedno boljših produktih in storitvah moramo začeti razmišljati najprej sami – podjetniki. In biti pozitivni. Hvala za zgled Pipstrelu, Akrapoviču, Bisolu, Instrumentation, Seawayu, … (in stotini tistih manj znanih). Pipistrelu je prešnji teden uspel velik met z zmago na tekmovanju NASA za energetsko nauučinkovitejše letalo. Toda uspel mu je zaradi njegeove ambicioznosti biti najboljši v globalnem merilu, zaradi njegove izjemne drznosti se spustiti v ta izziv, zaradi njegove močne volje, da je šel do konca.
- Sprejemanje zakonov in druge farse
Zdi se, da je glavno vodilo slovenskega zakonodajalca neka skorajda božanska pravičnost in materinska zaščitniškost. Poskuša predvideti vsak posamičen možen primer v realnem življenju, s čimer pa se odpirajo velike luknje. Ko pa gre za primer z jasnimi elementi zelo očitne poslovne goljufije, pa ni kazniv, ker ni bil eksplicitno omenjen v zakonu. Pri nas se ne presoja v skladu z načeli pravičnosti in zdravega razuma, pač pa dobesedno po črki zakona, ki pa vseh situacij ne more predvideti.
Podjetniki za načrtovanje rasti potrebujejo stabilno in mirno okolje, pri nas pa je že dopolnilom zakona o gospodarskih družbah (ZGD) zmanjkalo črk. Preprosto jih ni več dovolj za vsa možna dopolnila, ki jih želi zakonodajalec še dodati. V našem okolju zaradi nenehnih zakonskih sprememb lahko rastejo le superodporni macesni, ki jih ne poruši še taka burja in ne visokogorski mraz.
Ne bi tratil vašega časa s ponavljanjem neštetokrat napisanega in obče znanega. Toda če želimo dobre zakone, je potrebno v proces obvezno vključiti mnenje strokovne javnosti (mnenje pravne stroke in podjetniških združenj). Jih poenostaviti in narediti razumljive. Z njimi predvsem zajeti poudarke tudi na račun tega, da se kak primer navajanju izmuzne (a presojanje v tem primeru prepustiti sodstvu). Vzpostaviti je potrebno meritve zmanjševanja birokratskih ovir in predloge zakonov obvezno preizkusiti tudi s te plati. In predvsem vpeljati odgovornost za napake – slab zakon je zadnji zakon tega pisca.
- Frikcija je strup konkurenčnosti
Če pogledamo na podjetja mehanicistično, lahko trenje opredelimo kot nepotrebno potrato energije. Glede na omejeno količino resursov, časa, sodelavcev, fokusa, … pomeni trenje neposredno zmanjšanje vlaganj v konkurenčnost. Največji del trenja v slovenskih podjetjih povzroča regulativa – zakoni in predpisi. Poleg neposrednih posledic (več birokracije) povzroča tudi nejasno tveganje tožb ali kršitev. Naslednji je delna posledica tega – nezaupanje med vsemi dejavniki zunaj in znotraj podjetja. Nezaupanje podraži, zakomplicira in upočasni delovanje.
Precej trenja povzroča tudi malomarnost pri izvajanju nalog. In pa potrata energije za iskanje izgovorov. Opravičevanje je v slovenskih podjetjih pogosto. In tu nastopa najmanj potrata časa opravičujočega kot tudi tistega, ki mora to poslušati.
Stranska posledica frikcije je korupcija. Kako klen in pravilen je slovenski izraz »podmazati«! Ker ne gre, ker je trenje preveliko. Ker se išče bližnjice. Klasična korupcija povečuje strošek nakupa in prodaje.
Posebno vrsto frikcije poznamo vsi, ki se srečujemo z državnim aparatom. Se ne da. Je v nasprotju s pravili EU. Ni predvideno… Pojasnila, ki vsebujejo citiranje zakonov brez razumevanja in substance. Razmišljanja o ohranitvi obstoječega namesto podpiranju novega. Napačen miselni okvir za nujno potrebno moderno državno upravo.
Uspešno in konkurenčno gospodarstvo bomo imeli le, če bo trenje znosno. Zatorej je potrebno sisteme opazovati in popravljati. Znotraj podjetja, med podjetji, v ekosistemu v katerem delujejo. Najlažje zaslužen denar je tisti, ki ga ne vržemo skozi okno.
- Izvajanje zakonov in tragični zaključki
Ko skrpucalo pride od zakonodajalca, pričakujemo od sodišča da presodi v razumnem roku. Namesto da bi našteval ekscese raje ponovimo potrebo. Da bi se lahko pogovarjali o nadgradnji gole borbe za obstanek v konkurenčnost in razvoj, potrebujemo pravno državo. Kjer upnik plača. Kjer je kršitelj oglobljen. Kjer je prevara kaznovana.
Mogoče je rešitev da namesto množice zakonov in praks pustimo sodnikom razmišljati. Dobre nagradimo in slabe odpustimo. Ker obstajajo države, kjer to deluje, se očitno da narediti. Boštjan M. Zupančič je že nekajkrat poudaril, da so pri nas sodniki izgubili njihovo klasično funkcijo – presojo v skladu z načeli pravičnosti in zdravega razuma. Da so raszodniki v klasičnem pomenu besede. Da znajo denimo v primeru medsosedskega spora pravično razsoditi in se ne zgolj držati črke zakona kot pijanec plota. Da znajo tako – pravično in zdravorazumsko – razsoditi tudi v primeru poslovnih sporov.
- V Sloveniji ni lobistov. Ker jih ne rabimo!
Zavedati se moramo, da je Slovenija majhna in zaprta družba. Če koga potrebujem sem verjetno z njim v sorodu, je prijatelj ali prijateljev prijatelj. Ali pa je teta iz iste vasi. Torej je skušnjava velika.
Vlaganja v konkurenčnost takšnega socialnega omrežja ni dolgoročno vlaganje. Je izkrivljena konkurenčnost . Vse od analize KPK vidimo, da npr. prihodki z navezavo na politične stranke lahko precej nihajo. Edino socialno omrežje v katerega se splača vlagati je tisto, ki ga vzpostavimo s kupci in poslovnimi partnerji.
- Ribiči v kalnem, čredniki, mencači in svetle izjeme
Kapitalski trg je nujen za konkurenčnost. Konkurenčnih proizvodov ne moreš proizvajati s krampom in lopato. Kako je z dolžniškim financiranjem (banke), vemo vsi. Kaj pa lastniško financiranje? Slovenska borza je po zlatih letih čudnih pojavov in na prekratko vrvico zavezanih tigrov praktično nelikvidna. Kapital je bil porabljen v črednih nakupih prevrednotenih delnic. Tveganega kapitala praktično ni ali pa menca na zagotovljenem kapitalu ter pričakuje hipervarnost ob google donosih. Ali pa financira znance. Angelski investitorji rešujejo težave primarnega posla, zato je precej usahnil tudi ta vir. Pri nas se google ali facebook ne moreta zgoditi. Ker tako genialne poslovne ideje ne samo, da na kapitalskem trgu ne bi prepoznali kot takšne, ampak ker si ne bi upali vložiti denarja v tako tvegan posel.
Če hoče finančna industrija v Sloveniji preživeti, mora spremeniti način delovanja. S tem ne pomaga le sebi, ampak predvsem gospodarstvu. Ki plačuje njene storitve. S čimer so vsi srečni.
Prvi znaki so tu in vplivajo upanje. napori Ljubljanske in Dunajske borze, NetRetailova investicija v MimoVrste, …Časovne omejitve državnih subvencij tveganih skladov bodo verjetno prinesle večjo intenzivnost investiranja, ekonomska zmešnjava, ki nas čaka, pa realnejša pričakovanja ustanoviteljev. SID spodbuja bančna kreditiranja z garancijami in s pridobljenimi sredstvi EIB kreditira povečevanje konkurenčnosti.
Konkurenčnosti ne smemo slabševalno označevati, niti se z njo poigravati. Vlada zanjo nosi največjo odgovornost. Desnica bi jo morala razumeti že po naravi. Levica pa mora sprevideti, da je konkurenčnost malih in srednjih podjetij garancija delovnih mest, družbenega ravnovesja, zmanjšanega vpliva multinacionalk in kar je še njej ljubih tem. Zelenim bi morala biti všeč racionalna uporaba resursov in izdelki, ki zaradi kakovosti trajajo dlje. Upokojencem, ki se verjetno živo spomnijo, da umiranje gospodarstva vzhodnega bloka zaradi nekonkurenčnosti ni bila niti najmanj prijetna izkušnja, bi morali podpreti prizadevanja, da bodo tudi jutri plače in davki ter s tem njihove pokojnine.
Delati pametneje in učinkoviteje je torej v interesu vseh. Napovedi stagnacije in strukturne težave vseh delov svetovnega gospodarstva prinašajo precejšnjo motivacijo. Ne verjamem, da bo slovenskemu gospodarstvu v drugi ponovitvi lažje, ker ni dobilo predaha po prvi krize. Vem pa, da se Slovenci dobro borijo za obstanek. Zanjo pa je konkurenčnost nujna. In upanje zato vsaj ostaja…