Ko je Karin zbežala
Kje je catch?
Vsaka mačka v zavetišču ima več pravic kot zarodek. Zarodek namreč nima pravic. Nobenih. Do rojstva. Ni subjekt in kot tak ne uživa pravnega varstva. Nasproti temu stoji materina pravica do nedotakljivosti njenega telesa.
Nikakor ne želim postavljati pod vprašaj slednjega. Naj poudarim: do 10 tedna ima vsaka ženska pravico, da se odloči za splav. Temu nikakor ne nasprotujem. Postavlja pa se mi sledeče vprašanje: če je po 10 tednu splav dovoljen le izjemoma in da so nosečnice (razumljivo) deležne posebnih privilegijev, je torej v družbenem interesu, da se varuje dobrobit zarodka in bodočega otroka. V bistvu je s stališča družbe to podoben problem kot varnostni pasovi v avtomobilu. Dejansko posegajo v svobodo našega življenja – da moramo biti privezani. A ker je nagrada tako velika – bistveno zmanjšana smrtnost in resnost poškodb pri nesrečah – smo sprejeli to omejitev samovolje za višje dobro. Prav tako v sodni praksi že upoštevamo zarodek: kazen, če povoziš nosečnico je običajno višja od običajne kazni, podobno je tudi z drugimi sankcijami za dejanja nad nosečo žensko – prav zaradi tega, ker se šteje, da vpliva na dve osebi.
Mislim, da vprašanja o moralnosti drogiranja med nosečnostjo ni (pri čemer današnja družba stigmatizira že kajenje, kaj šele pred stoletjem običajen alkohol). Moralno se verjetno tudi strinjamo, da ima še nerojeni otrok pravico pričakovati od matere, da ga namenoma ne ogroža. Nenazadnje s skrivanjem svoje odvisnosti mati povzroča globoko psihično nasilje nad očetom.
Večina vprašanih se bo verjetno strinjala, da so ta dejanja zavržna ter da bi jih bilo dobro preprečiti. Kako torej omogočiti očetu zarodka ali pa npr. staršem bodoče matere, da v primeru utemeljenega suma zahtevajo test na psihoaktivne substance? Kako v primeru ponavljajočih se dejanj le-ta dokazati in jih upoštevati pri odločiti o stikih in skrbništvu? Uporaba drog je v strahotnem porastu, kultura “ni važno da sem dobra mama, važno da je mama dobro” tudi, tako da še do včeraj marginalni primeri danes že predstavljajo dobršen del statistike.
Tu pa se nam pojavi vprašanje, kako in kam kodificirati take ukrepe. Spreminjati definicije zarodka bi pomenilo odpirati pandorino skrinjico. Lahko pa izkoristimo psihično nasilje nad sorodnikom prvega reda, ki bi z začasno odredbo po dopolnjenem ZPND lahko zahteval test in v primeru pozitivnega rezultata tudi ponavljanje testiranja. Rezultate le-tega pa potem uporabili v postopkih dodelitve otroka ter določanja stikov.
Se vam zdi iniciativa legitimna? Did I state the case understandably? 🙂 Ideje? Komentarji? Prostor spodaj kar vpije po vaših mislih…
Tole mi je pa dalo misliti…absolutno se strinjam, da ima zenska pravico odlocati o svojem telesu in se posledicno odlociti za splav, ampak v kolikor tega ne stori pa bi vsekakor morala imeti tudi odgovornost da bitju, ki se razvija v njej, namerno ne škoduje.
Iniciativa se mi zdi legitimna. Tu ne gre več samo za žensko in njeno telo, ampak živo bitje ki je “produkt” (ups…prepovedana beseda :-o)) ženske IN moškega, torej bi se tu po mojem mnenju moralo upostevati tako pravice očeta, se najbolj pa interes otroka. Srečno.
Andrej, bori se naprej! S tabo smo! Slovenija NUJNO potrebuje take ljudi kot si ti!