Poizkusi utišanja

Komunikacijska blokada in pravne akcije, da mi prepovedo objavljati resnico

Ko je Karin 7.7.2019 odšla nisva nikoli več spregovorila kaj več, kot to kar imam opisano v Časovnici in kar sva si prek sodnice izmenjala na naroku 16.1.2020. Njena komunikacijska blokada je bila popolna. Prepričala je tudi vse najine skupne prijatelje, da nihče z mano ne komunicira in da mi ne pove ničesar: ne o njej, vzrokih za končanje najinega zakona, še najmanj pa o otroku.

Od julija do konca septembra nimam nobenih informacij. Sprašujem se, če je šla splaviti in je zarodek sploh še živ. Kako je z njim: spočet neposredno po operaciji z mano polnim močnih zdravil, z njo ki je še v 5 tednu nosečnosti kadila, pila in se drogirala. Apeliram na mater da jo testira na uživanje drog in jasno, a ne tudi pričakovano, ostanem brez odgovora.

Razmišljam kaj bi lahko povzročilo njen odhod? kje je moja krivda? Da sem vztrajal da si vsaj za socialo in si za prispevke zasluži sama? Da ponovno očisti tisto prekleto lisasto okno v dnevni sobi? Da mi je “morala noseča” 15 minut pomagati pri čiščenju meteornega jaška, da nama septembra, ko se vrneva z jadranja, ne odplakne pol hiše? Da sem ji na njene stalne prepire a kljub temu vztrajanje po sexu rekel da se mi gabi?

Ne znam si razložiti kaj bi lahko opravičilo njen odhod, še bolj pa popolno anuliranje očeta še nerojenemu otroku. Tedaj sem si bolj kot vse na svetu želel, da bi me poklicala, mi povedala zakaj. Da bi lahko razmišljal, kako urediti situacijo. Kako najti kompromise. Kako starejši hčeri, ki si želil bratca ali sestrice, omogočiti najbolj osnovno dostojnost – poznati svojega sorojenca. A Karin baje ve, iz družinske zgodovine, da je najbolj učinkovit način za uklonitev moža – tišina in nedostopnost.

Meseci pekla v najlepšem poletju. A konec septembra 2019 iz njene objave izvem vsaj to, da se ni odločila za splav.

Vzroke za njen odhod izvem šele  iz njene policijske prijave za nasilje v družini. Potem ko je potrebovala 3 mesece in 10 dni da jo sestavi, 17.10.2019 na informativnem pogovoru na PP Kamnik končno izvem česa me dolži. Absurdnost obtožb me pusti brez besed.

Edina stvar (poleg denarja), ki Karin karkoli pomeni, je sončenje v pozornosti javnosti.

Začne se z njeno pubertetno transformacijo iz grdega račka precej debelušne deklice v privlačno mladenko. Odkrije jo skavt Model Group-a in s 17 leti zasluži prvi denar na modni reviji kot manekenka. Ko postane Supermodel leta 2004 z veliko žlico pije pozornost, ki ji neskončno godi. Modeling ji predstavlja beg od realnosti: ne glede kako zafurana je dnevna situacija, postaviš se na pisto, pod žaromete in je vse o.k. Tam  si občudovan, zaželjen in pohvaljen.

Še bolj pa pozornost godi njeni materi. Slednja jo vzpodbuja celo pri slikanju za Playboy Sanjsko dekle (leta 2007).Po vgraditvi silikonskega oprsja (pol prispevajo starši) “je uveljavljena manekenka in fotomodel resno razmišljala o izdelavi tistih pravih, sočnih, mamljivih fotografij, ki bi jo za vse čase ovekovečile v njeni popolni ženstvenosti – zdaj, na vrhuncu njenega razcveta.“, zato se odloči še za polno eksponiranje. Sodelavci in znanci vedo povedati, kako je mati ponosno razkazovala njene gole slike.

Ob najini poroki oktobra 2018 je bila precej nejevoljna, ker sem jo prosil, da naj slik ne objavlja. 30 let sem bil vedno v centru dogajanja, a nikoli v rumenih medijih in sem upal, da bo tako tudi ostalo. Dogovora se Karin drži le delno: slike dovoli objavljati svojim prijateljicam na IG profilih, tako da slab teden kasneje berem “Plestenjakova bivša skočila v zakonski jar – povezovali so jo s številnimi znanimi Slovenci“. Čudovita popotnica v najin zakon, mar ne?

 

Vsi svet gledamo in ocenjujemo skozi lastno prizmo percepcije. Logično je, da mi njena tedanja odvetnica Lucija Ušaj Šikovec v dopisu z dne 6.8.2019 napiše, da si Karin želi, da “zagotovi varno življenje za vajinega otroka, kot tudi zase” in zaključi “Prepričana sem, da dovolj dobro razumete, kaj bi to pomenilo, nenazadnje tudi za Vaš ugled v javnosti“.
A se zmoti. Najprej – meni javna podoba ne pomeni kaj dosti. Cenim mnenje družine, sodelavcev, ljudi ki so mi blizu. Moje delo ni odvisno od rumenih medijev.

Zato je tako izsiljevanje naravnost kontraproduktivno in škodljivo.Me pa opozori, kako bodo stvari potekale: igrala bo žrtev in računala na podporo javnosti. Po precejšnjem premišljevanju ugotovim, da je bilo mojega neeksponiranega življenja na žalost konec. Hote ali nehote bom zvlečen v to javno pralnico. Ko septembra objavi svoje noseče slike brez poročnega prstana (ter mimogrede izvem, da ni šla splavit – kot je premišljevala), mi je jasno, da se je igra začela.Začnem objavljati na Instagramu utrinke iz svojega privatnega življenja. Dejstva, ki jih zlomljen premišljujem in spoznavam. Sprva, upajoč na otrokov in njen povratek (ja, priznam, šibak sem bil 🙁 ) zelo nedoločno, z željo po spudbuditvi nje po komunikaciji/pogovoru/reševanju situacije. Po njenih objavah pa vedno bolj konkretno.

…in zato me želi na kakršenkoli način utišati…

Takrat pa se pojavi pri Karin panika. Najprej 11.10.2019 prosi za mir (beri neobjavljanje na IG). Ker grobo zavrne mojo prošnjo, naj ne objavlja slike nosečniškega trebuha in svojega veselja (“to je grob poseg v mojo zasebnost“), ji ne ustrežem in 23.10.201 najprej objavim sklep o ločitvi. Kar jo tako razjezi, da njena odvetnica kliče mojega, slednji pa meni. Že itak sem nihal med objavo in neobjavo, zato prošnjo spoštujem in umaknem vse moje objave na IG. Vendar povem, da le do poroda.

Kar jo spodbode da se mi 3.11.2019 skupaj s taščo in tastom nepričakovano pojavi na vratih. Moj šok je popoln in komaj uspem kaj spregovoriti. Poizkuša me prepričati, da naj bom tiho, se odpovem otroku in ji dam mir tudi po porodu. Jasno zavrnem! Če je otrok moj, bo pri taki materi še kako potreboval razumnega očeta.

11.12.2019 vloži tožbo in začasno odredbo, s katero mi želi preprečiti (a)  objavljanje česarkoli povezanega z njo in (b) prepoved približevanja. V tem vrstnem redu. Objavljati naj ne bi smel nič ne  na mojem Instagramu, kot tudi ne v medijih.

Sama preide v protiofenzivo ter poizkuša doseči svoje po pravni poti.

Dne 8.1.2020 po mojem rojstnodnevnem postu na IG, v katerem njeno ime zakrijem,  ponovno vloži zahtevek za začasno odredbo prepovedi objavljanja, a je ta 13.1.2020 pričakovano zavrnjena.

Dne 16.1.2020 Karin, visoko noseča 10 dni pred porodom kar 4 ure priča. To jasno pokaže njeno motivacijo, da me utiša. Meni pa gre po glavi samo “moj otrok še rojen ni, pa je že pred sodiščem“.

Dne 4.2.2020 dobim razsodbo: tožba  je, pričakovano, zavrnjena. Ne za nasilje, ne za prepoved objavljanja ne navede Karin praktično nobenih dokazov, obrazložitev sodbe pa je presenetljivo obsežna in bi ji morala dati precej za misliti.

A ne, odnosa ne bomo spremenilli. Občutek moči, ki ji ga daje nerojen otrok, jo drži še naprej. 10.2.2020 objavijo Slovenske novice članek, v katerem me bivša tašča Mateja precej abotno obtoži “da za deklico ni dal niti evra in da je Karin po razhodu ostala brez vsega“, kar je glede na to, da otrokov oče ni vpisan verjetno precej sekundarno. A poizkus se še dodatno prikazati tudi kot finančna žrtev ne uspe – prav nasprotno.

14.2.2020 vloži pritožbo na razsodbo glede objavljanja in približevanja.

Nato Karin spremeni taktiko in preide v napad medijev, ki so si drznili podvomiti o njeni zgodbi. S postom in posledično člankom v Slovenskih novicah doseže, da mediji od tedaj o nama molčijo.

V zgodbo se vplete še Daša Podržaj, ki mi preko odvetnice pošlje 13.3.2020 prepoved objavljanja česarkoli o njej, prepoved pa pospremi še z grožnjo o tožbi “zaradi razširjanja neresnic in blatenja njenega dobrega imena in ugleda” ter zahtevkom, da prekličem vse svoje neresnične trditve. Kar pa jasno ne morem naresti, saj ni ničesar neresničnega. S svojim nizkotnim ravnanjem naj preneham. Od kdaj je v naši družbi razkrivanje resnice nizkotno, me pa tudi niso do sedaj še nikdar učili. Doma sem bil vzgojen kvečjemu nasprotno.

Dne 17.3.2020 ji sledi Karin s podobnim pismom odvetniške pisarne iz Kranja, ki sodeluje z Dašino odvetniško pisarno. Želijo mi prepovedati vsako pisanje, vznemiranje in obrekovanje saj naj bi z zapisanimi izjavami in neresnicami blatil ime njegove stranke ter škodil njenemu dobremu imenu in ugledu. Spet naj prekličem svoje izjave (resnične, tudi tu namreč ni neresničnih). Prepoveduje mi tudi kakršnokoli posredovanje informacij medijem.

Istega dne oba odvetnika pošljeta enake prepovedi tudi slovenskim medijem. Zanimiv precedens: ustavno zagotovljena svoboda govora in izražanja torej ne velja več?

26.3.2020, po moji objavi Časovnice na tem blogu dne 23.3.2020, prejmem ponovno opozorilo Dašine odvetnice.

27.3.2020, po objavi članka Kokain v nosečnosti 26.3.2020, pa  še ponovno opozorilo Karininega odvetnika.

(verjetno “to be continued”)

Zanimivo, mar ne?
Namesto da bi Karin po polletnih grožnjah končno razkrila moje grozno nasilje, ki je nosečo žensko prisilila v pobeg od doma, brez evra, samo z rahlo več kot to, kar je imela.  V situaciji, ko je ostala brez vsega, poizkuša vsako pravno sredstvo, da bi utišala objavljanje moje resnice.

Kar bi se dalo rešiti s pogovori med dvema normalnima odraslima osebama sedaj potrebuje odvetnike, izvedence, sodišča, … in občinstvo, ki vse to spremlja.
Torej, draga bivša žena: objavi že enkrat tvojo zgodbo! Povej detajle in se ne skrivaj za posplošitvami in nedoločniki.
Naj Slovenija končno spozna moje nehumano ravnanje in kakšna žrtev mene – nasilneža, nehumanega in podlega osebka – si bila in si še.

Verjemi, nihče si ne želi izvedeti tvojega vidika zgodbe bolj kot jaz…

Leave a Comment