Predavanje na okrogli mizi Društva informatikov
Andrej Mertelj,
Izvršni direktor DataLab d.d. in predsednik Združenja slovenskih proizvajalcev programske opreme
Povzetek
Zakaj v Sloveniji v zadnjem desetletju kljub neznanskemu preboju informacijske tehnologije in izrednim izhodiščnim pogojem v začetku devetdesetih nismo uspeli razviti mednarodno močne industrije programske opreme? Razlogov je več: majhnost trga, šibka podjetniška kultura, napačna usmeritev izobraževalnega programa in pomanjkanje kapitala ter ambicij. Edino z načrtnim delovanjem na vseh omenjenih področjih ima Slovenija možnost preboja. V kolikor nismo pripravljeni zavihati rokavov in se koordinirano v najkrajšem času usklajeno lotiti problematike, potem je bolje, da se poslovimo od kakršnegakoli sanjarjenja ter pripravimo vsaj preživetveno strategijo.
Abstract
Why is there no internationally significant software industry in Slovenia? We were not able to ride the wave of IT growth even though Slovenia had immense advantage in the ninetees. There are several reasons for this: small market, weak enterpreneual culture, wrong educational directions and foremost the lack of ambition and capita.. Only with a coordinated action covering all these areas Slovenia has a chance to break the barriers. If we’re not willing to sacrifice and attack this shortcomings immediatelly than it’s better to say goodby to any aspirations and prepare a survival strategy.
Ključne besede
Programska oprema, industrija, mala in srednja podjetja, izobraževalne ustanove, podjetniški kapital,
1. Zakaj v SLOVENIJI NI MOČNE industrije programske opreme?
Zakaj Slovenija, kljub izredno talentiranim razvojnikom nima močne industrije programske opreme? Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let smo imeli izredne začetne pogoje: v Sloveniji smo imeli Švico komunizma in temu ustrezno prisotnost ter predvsem znanje multinacionalk (IBM, DEC) – šolske centre, ki so jih obiskovali slušatelji iz celotne regije in poleg tega tudi nekaj najnaprednejših tehnoloških podjetij.
To so prepoznali tudi novi igralci, npr. Microsoft, Oracle, … ki so v Sloveniji najprej postavili vsaj balkanske baze. Njihova predstavništva v Sloveniji pa so imela precejšnjo vlogo tudi pri odpiranju ostalih trgov in so celo vzpostavljala predstavništva ne le v ex-Yu državah ampak celo v Bolgariji, Romuniji in Albaniji. Na žalost te dinamike nismo znali izkoristiti in zato nismo obdržali regijskih centrov močnih multinacionalk (svetla izjema je le IBM).
A še bolj kot izguba podružnic mednarodnih podjetij boli dejstvo, da navedenih dobrih pogojev nismo bili sposobni izkoristiti za ustvarjanje močne domače IT industrije. Poizkušajmo pogledati vzroke, ki so vodili k temu.
2. DVA TIPA programske opreme
Tako kot na vsakem trgu programske opreme lahko tudi na slovenskem ločimo dva glavna tipa razvoja programske opreme, ki ju v tem tekstu poimenujem kot obrtniško programje ter industrijsko programje[1]. Na slovenskem (kot tudi na vsakem razvitem) trgu programske opreme sta prisotna oba.
Vsekakor je očitna ugotovitev, da prevladuje obrtniška programska oprema. Precejšen del je vezan na večja podjetja ter predvsem državne uporabnike, saj so ti naročniki običajno dovolj močni, da financirajo drag razvoj »na kožo pisane« programske opreme. Evolucija tako napisane programske opreme v industrijsko je majhna. Programje je običajno preveč specifično, da bi se lahko generaliziralo. Poleg tega pogosto podlega varovanju poslovno občutljivih informacij ali poslovnih modelov naročnikov. Dodana vrednost (zaslužek) je za razvijalca običajno premajhen, da bi ga lahko investiral v generalizacijo in produktivizacijo.
Posebna tema so državni naročniki, ki bi lahko s svojim aktivnim sodelovanjem pomagali razširjati uspešne rešitve tako znotraj kot zunaj Slovenije a tega iz raznih vzrokov ne počno. Največkrat prav zato, ker ne razumejo implikacij, ki bi jih tako razširjanje lahko prineslo za slovensko gospodarstvo[2] ali zaradi strahu pred očitkom koruptivnosti.
Menim, da je glavni motor močne softverske industrije prav industrijsko programje. Le-to s svojo ponovljivostjo izkorišča ekonomijo obsega in producira finančne vzvode na eni ter s širokim krogom uporabnikov na drugi strani prepoznavne blagovne znamke. Ne trdim, da je obrtniško programje nepomembno ali nezmožno producirati prepoznavne SW blagovne znamke. Dober primer uspešnega obrtniškega pristopa je na primer Hermes SoftLab, ki je na ta način prišel do prepoznavnosti in precejšnje kapitalske akumulacije. A obrtniška programska oprema je vedno le funkcija števila inžinirjev, teh pa je v Sloveniji malo. Zato je tudi domet strategije ki bi temeljila na njej izredno omejen.
3. MAJHNOST slovenskega trga programske opreme
Vsako standardno programje mora prvo akumulacijo in kapital za nadaljno internacionalizacijo pridobiti na domačem trgu. Razlogi so preprosti: bližnji stik z uporabniki, hitre povratne zanke za izboljšave, nižji strošek razvoja (predvsem uporabniških vmesnikov in navodil). Hkrati je domači trg običajno tisti, na katerem se programje začne uveljavljati in pridobivati dobre prakse, ki se potem prenesejo na zahtevnejše tuje trge. Bližina in jezikovna skladnost pomeni cenejše podporne aktivnosti (npr. marketing, šolanje, vzdrževanje) in nižji vstopni prag za njihovo vzpostavitev.
Trdim, da mora vsako uspešno podjetje najprej obvladovati domači trg, se na njem naučiti pravil igre in dozoreti. Šolanje na napakah v tujini je enostavno predrago, neuspešnost ali napake v eksekuciji pa lahko za dalj časa v dobri meri zaprejo potenciale tujih tržišč.
V Sloveniji je trga (tudi če bi prav vsak potreboval določeno programsko rešitev) za največ 2 milijona uporabnikov. Ker vemo, da takega programja (še) ni, so dejanski tržni potenciali še bistveno manjši. 120,000 podjetij v Sloveniji proti 4,3 mio podjetjem v Italiji pomeni, da imajo razvijalci v Italiji ob približno 20% višjem začetnem strošku razvoja potencial ki je 35-krat večji. Ekonomijo obsega je v Sloveniji izredno težko dosegati, kar je da dano dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti.
4. POMANJKANJE AMBICIJ
Drugi najpomembnejši razlog, ki ga opažam med slovenskimi IT podjetji pa je pomanjkanje ambicij. Slovenska podjetja kot da si ne bi drznila razmišljati o globalnem trgu, o tisočih zaposlenih ali milijonih uporabnikov. Tudi če se že premaknejo na tuje trge so ti tuji trgi običajno v soseščini in predvsem nišni.
Zdi se mi, da pomembno vlogo igra (slovencem privzgojen?) strah pred neuspehom. Ne le pred neuspehom kot takim ampak predvsem pred škodoželnostjo (naj sosedu crkne krava; prav mu je, kaj je pa iskal tam kjer ni nič izgubil; …), ki se pojavi ob neuspehu. Tipičen slovenski pregovor »kdor visoko leta, nizko pade« kaže prav ta strah, ki ga (kako tragično) privzgajamo že otrokom in v njih zatiramo sanje.
Vsled tega se slovenski podjetniki raje držijo varnega vrtička, ki ga obdelujejo do onemoglosti in nikoli ne pogledajo čez ograjo – v prostranost neobdelanih travnikov.
5. nevzpodbudna podjetniška klima
Tretji razlog je bolj prozaičen – nevzpodbudna podjetniška klima. Slovenija že vrsto let nazaduje v mednarodnih primerjavah (npr. GEM). EU sama po sebi postavlja podjetjem ogromno administrativnih bremen. Poslovna regulativa je ogromna (npr. število predpisov, ki jih mora uskladiti podjetje) in za mlada podjetja ni spregledov ali olajšav. Slovenija je običajno tu še bolj papeška od papeža. Visoke kazni za nespoštovanje predpisov hitro poberejo nujno potrebni obratni kapital.
K temu je potrebno dodati še izredno nevzpodbuden davčni sistem, prilagojen umirajočim industrijam. Nadpovprečno visoki davki na plače najbolj diskriminirajo prav najbolj izobražene in prodorne, zaradi česar mlada podjetja ne morejo nuditi konkurenčnih pogojev svojim zaposlenim. Ker podjetja ne morajo dovolj dobro plačati talentiranih kadrov le-ti odidejo drugam.
Posebno poglavje predstavlja davčni nadzor, ki targetirano napada podjetja, v katerih je kaj za pobrati. In ker imajo IKT podjetja bodisi precejšen promet ali pa zaradi neobstoječih nabavnih stroškov materiala za slovenske razmere nadpovprečne dobičke, so priljubljena tarča dacarjev. Ki pa jih moramo razumeti – konec koncev delajo na normo (75% pregledov se mora končati s kaznijo, povprečni izplen inšpektorja mora dosegati 3 mio SIT na mesec).
Odliv kadrov v (pre)plačane in nezahtevne državne službe ali neambiciozna velika podjetja (raje sistemski administrator v gradbenem podjetju kot programer v visokotehnološkem razvijalcu programske opreme) je enormen. Na žalost se taki kadri pokvarijo – po nekajletnem nenaprezanju možganske celice zakrnijo, ležernost pa se poveča. Po morebitnem premiku v bolj dinamično okolje sledi kulturni šok in hiter beg nazaj v varno zavetje.
Prav visokotehnološka podjetja (ki jih običajno ustanavljajo prav mladi, v podjetništvu neizkušeni) zaradi navedenih ovir najbolj trpijo. Njihova smrtnost je nadpovprečna – pogosto prav zaradi nesrečnih kombinacij lastnih napak in zgoraj omenjenih okoljskih danosti.
6. nedostopnost kapitala
Nedostopnost kapitala je svojevrsten roman. Dejstvo je, da slovenske banke niso pripravljene tvegati, saj živijo predobro na varnih finančno-posredniških poslih in na njih kujejo nadpovprečne rendite. Pri tako visokih zamudnih obrestih se vsaki banki nekajkrat bolj splača financirati limite na tekočih računih kot pa perspektivna podjetja. Da o jamstvih, ki jih banke pogosto zahtevajo, niti ne govorimo. Pametna podjetja denarja ne vlagajo v zidove ampak v objekte in intelektualne pravice. Ki pa so na žalost uvrščeni v neopredmetena osnovna sredstva in kot taka kot jamstvo popolnoma brez vrednosti za posojilodajalce.
Tveganega kapitala v Sloveniji ni. Ne domačega in ne tujega. Prvotna akumulacija kapitala še traja in tisti Slovenci, ki ga imajo, ga raje (in roko na srce: z večjim donosom) vlagajo v nepremičnine ali špekulativne prevzeme. Tujci se Sloveniji na daleč izognejo. Ne zaradi neobetavnih podjetij ampak zaradi norosti podjetniške klime in pravnega divjega vzhoda (glej spodaj – sodni zaostanki).
Od poznih devetdesetih poslušamo o poslovnih angelih in ustanavljanju domačih skladov tveganega kapitala. Precej jih išče svoje mesto pod soncem in nespretno razmišljajo, kako vložiti zbran denar. Zato običajno raje vlagajo v trgovske dejavnosti, ki jih poznajo, kot pa v dokaj riskantno in nerazumljivo tehnologijo. Dodajmo k temu še nespretnost podjetnikov pri pripravi realnih poslovnih načrtov in mamljivih prezentacij (glej Odgovornost visokega šolstva) pa so katastrofalne finančne razmere popolnoma razumljive.
7. Sodni zaostanki
Naivno je verjeti, da v poslovanju ne pride do sporov. Neplačila naročnikov, izsiljevanje z nedokončevanjem projektov, spori z zaposlenimi, izvrševanje pogodbenih določil, … Hitrost reševanja le-teh je nujna za čim manjšo izgubo energije in kapitala, ki ga vlagamo v tako »ne-ustvarjanje« nove vrednosti.
Če spor o avtorskih pravicah ne more biti rešen prej kot v petih letih, potem je tehnologija ali produkt, ki je predmet takega spora vredna nič. Če na izvršbo dolžnika čakamo dve leti, je verjetnost da bo podjetje propadlo zaradi pomanjkanja obratnega kapitala enormna.
8. nemogoča rast s prevzemi in združitvami
Rast z akvizicijami ali združitvami je normalna povsod v tujini in predstavlja zelo uspešno protiutež generični rasti. Predvsem takrat, ko je čas za zasego določenega trga omejen ali ko se pojavi konkurenčna nevarnost.
Koliko prevzemov je bilo izvedenih med softverskimi podjetji v Sloveniji? Koliko je bilo uspešnih združitev? Zanemarljivo malo… Po hitrem premisleku pravzaprav ne vem za noben uspešen primer.
Prvi razlog temu je lahko predvsem zgoraj omenjeno vrtičkarstvo in strah pred izgubo tega, kar smo toliko časa s toliko truda negovali. K temu dodajmo še velike egote lastnikov. In popolno pomanjkanje veščin in prakse valutacije podjetij. Zmešajmo vse skupaj v »reality distortion field-u« lastne vrednosti, za začimbo dodajmo različnost podjetniških kultur in recept za popolnoma neužitno združevalno/prevzemno juhico je tu.
9. odgovornost visokega šolstva
Svoj precejšen doprinos k opisanem stanju doda tudi neprilagojenost visokega šolstva. Razdelimo ga na odgovornost strokovnega in poslovnega šolanja.
Strokovno šolanje (računalniške fakultete) usmerja študente v znanstvenike-raziskovalce, slabo prilagojene potrebam podjetij. Dokler so kriteriji napredovanja učnega osebja povezani z objavo znanstvenih člankov, bo taka kultura prenašana na generacije študentov. Občutek imam, da se slabo ceni delo za industrijo. Ni občutka za to, da bi se izobraževalo v smeri visoke stopnje aplikabilnosti in uporabnosti. Kot da je važno le, da imamo dobre znanstvenike.
Informatikov ne izobrazimo o podjetništvu, marketingu in podobno. Na Ljubljanskem FRI imamo tako z ekonomskega področja le predmeta Ekonomika poslovanja in Osnove organizacije. Oba strogo teoretična in popolnoma brez praktičnih povezav na težave, s katerimi se bodo jutrišnji visokotehnološki podjetniki srečal prvi dan v praksi. Na Mariborskem FERI je tak predmet le eden – Ekonomija, ki v učnem načrtu predvideva tudi ščepec marketinga.
Na drugi strani poslovne šole nimajo prav nobenega programa za izobraževanje visokotehnoloških podjetnikov. Kljub temu, da IT industrija v EU predstavlja 8% zaposlenih.
In zakaj niso naše univerze ambiciozne in ne začnejo strateško privabljati študentov iz bližnje okolice? Slovenija je privlačna dežela. Tudi za študij. V Jugo-obdobju se je tujih študentov kar trlo. V mojem letniku je bilo več kot dvajset študentov iz Hrvaške in nekaj genialcev celo iz Makedonije. FRI je bil poleg beograjskih univerz pojem kvalitete študija računalništva.
Poleg dobrodošljh finančnih rezultatov za same univerze je tu še bistveno pomebnejši makroekonomski dejavnik: slovenska podjetja bi lahko izbirala iz širšega nabora študentov – tako diplomantov kot falirancev. Kar pa tudi ni zanemarljivo, kajne?
10. Zaključek ali začetek
Vseh omenjenih pomanjkljivosti ne moremo odpraviti sami. Jih pa z bistveno večjo ambicioznostjo vseh, ki delujemo v informatiki lahko začnemo premikati. Na težave, ki nas pestijo moramo opozarjati tiste, ki nam krojijo razne politike, ukrepe in akcijske načrte. Vztrajati moramo pri tem, da so potrebni rezultati ne pa govoričenja ter Potemkinove vasi ministrstev za informacijsko družbo, visoko tehnologijo in kar je še takega leposlišnega!
Prvih dvajset let slovenske informatike je minilo v razcvetu in zaradi geopolitičnih razmer prvenstvene vloge v regiji. Naslednje desetletje je minilo v spanju na lovorikah in nespretnem izgubljanju pozicij – izgubljeno desetletje, ko je svet IT-ja napredoval bolj kot kdajkoli prej.
Bomo v novem IT desetletju uspeli izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponuja Evropska skupnost in njena nezadržna želja po zmanjšanju tehnološkega zaostanka? Bomo znali izrabiti priložnosti laboratorijske majhnosti naše države? Se zavedamo tektonskih premikov, ki jih prinaša internet, odprta koda in vseprisotnost informacijske tehnologije?
Od tega, kako Sizifovo bo to premikanje naprej, je odvisen obstoj naše IT industrije ter z njo obstoj vseh nas. Informatiki vse Slovenije, združimo se!
[1] Obrtniška programska oprema: razvoj naročniške programske opreme poteka v imenu in za denar naročnika. Taka programska oprema je običajno unikat in se prodaja v omejenem številu kopij, pri katerih je potrebno mnoštvo prilagoditev. Sam razvoj običajno krmili naročnik, ki tudi skrbi za osnovne specifikacije. Dobiček se ustvarja z maržo, ki jo naročnik priznava razvijalcu ter spretnosti razvijalca, da z optimalnimi metodami za čim nižji strošek razvije zahtevano. Ker je lojalnost naročnikov običajno majhna (iščejo najcenejšo izvedbo svojih zahtev) je vzdržnost poslovnega modela razvijalca vprašljiva. Outsourcing je pri takih projektih pogost in projekti se lahko hipno premaknejo v države, kjer so stroški razvoja nižji. Dobra stran razvoja naročniške programske opreme so nizka stopnja začetnih vlaganj v razvoj (običajno krita s predplačilom), nepotrebnost marketinga ter precejšnja odvisnost naročnika od razvijalca v življenskem ciklu razvitega programja.
Industrijska programska oprem označuje razvoj masovne programske opreme (out-of-the box) je prvemu diametralno nasproten, saj je razvita programska oprema standardna in se ne spreminja glede na potrebe uporabnika. Zaradi visoke ponovljivosti je dodana vrednost na enoto visoka in zaslužek podlega ekonomiji obsega. Več kopij prodamo, večji je donos za podjetje. Zahteva bistveno večje kapitalske vložke, saj mora razvoj produkta do njegovega dokončanja nositi razvijalec, še večji pa so stroški marketinga in prodaje. Oglaševanje postane znanost in bistven strošek, saj produkt tekmuje z drugimi produkti za očesna zrkla populacije (oglasni prostor za SW stane enako kot oglasni prostor za pralni prašek). Dodatna kompleksnost je organizacija prodajne in vzdrževalne mreže, pojavi se vprašanje šolanja uporabnikov, dokumentacije in podobno.
[2] Skrivnost ostaja, zakaj npr. e-DURS ni del razvojne pomoči Slovenije najprej balkanskim, nato še vzhodnejšim državam. Ali zakaj je npr. carinski sistem prodan le še v Črno Goro. Kako da MG in MZZ ne lobirata za večji delež programske opreme v programih razvojnih pomoči in celo obvezen prispevek Slovenije znotraj EU raje kanalizirata v UNIDO namesto da bi ga uporabljali kot ciljano pomoč in za vzpon lastne industrije.