Sedim na Ibizi in dopolnjujem zadnje popravke tega teksta, medtem ko Karin blesti in se sejmi na razstavi. Ne morem brezglavo žurati, pa če bi še tako rad in bil upravičen, glede na to, kaj mi draga žena zadnje pol leta počne in sem zaradi tega mlado-ločenec. Še vedno sem ji zvest, čeprav ni nobenega razloga za to!
Več kot dva meseca poizkušam najti opravičila, za Karinino ravnanje. Krivim odvisnost od kokaina, nosečniške hormone, slabe vplive okolice, Dašo in Matejo, retrogardni Merkur in splošno svetovno norost in propad vrednot. Vse, da bi opravičil Karin…
Da bi ji lahko dal ponovno priložnost. Več kot dva meseca iščem signale, ki bi kazali drugačno sliko, kot jo vidim. Znake, da je Karin vseeno pripravljena priti k pameti. Sprašujem ljudi o njenem stanju, hlepim za vsako informacijo, ki bi lahko pregnala temo in demone misli, s katerimi živim. Sprašujem sebe in Boga, kaj naj naredim. Odpustim, pozabim? Naj res nikoli ne omenim teh hudodelstev katerim sem priča in se mi dogajajo – kot želi Karin v svojih sporočilih?
Vsak dan niham med veseljem ko se mi zdi, da najdem kaj dobrega. In me potem realnost in kontekst dogodkov spet pahne v najglobljo depresijo. Čustva me premetavajo kot našo Hagazusso šestmetrski valovi. En trenutek sem zgoraj, upam v to da bo še vse dobro, naslednji sem povožen od realnosti in tega, kar odkrivam da Karin zadnjih 6 mesecev, če ne celo dalj, v resnici je.
Dovolj je. Ne da se popraviti najinega odnosa. Kar si hotela Karin, to si dobila. Nobenega interesa na nasprotni strani, kjer cel kup razočaranih gospodinj meša strup. Karin živi v balončku svojih lažnih percepcij, izkrivljeni podobi sveta, kot bi ga ona hotela imeti. Je preveč trmasta, prepričana v svoj prav in podprta z egom in lažno podporo. Za spremeniti se ji ni bila dovoljšna spodbuda niti dane poročne obljube, niti tako razglašana brezpogojna #loveofmylife ljubezen (ha ha ha), niti otrok ki ga nosi.
Usoda mi je dala čudovito priložnost, da se iz te zanke izvijem. Pravzaprav me je izvila kar Karin sama. Z lenobo, poležavanjem, pomanjkanjem spoštovanja in volje biti žena. S tem, da je bila z mano samo v dobrem in zabavnem, tisti trenutek pa ko so se pojavile prve težave, me je pa brez pomisleka zavrgla. Še odločitev je sprejela sama, tako da jo meni ni bilo potrebno in s tem v meni zatrla vsak dvom.
Odšla je pravočasno tako da ni upravičena do mojega premoženja – fronta na kateri bi bil čez dobro leto zaradi nepodpisane predporočne pogodbe na široko pogrnil. Razlog najine ločitve zame osebno ne bi mogel biti bolj ugoden. Kakorkoli zoprn ali neprijeten sem bil v zakonu, kakršnokoli psihično nasilje naj bi že zganjal – noseča mater se ne bi smela kokirati. IN PIKA! S tem je prekršila nepremakljivo družbeno normo: ne smeš škoditi otroku ne glede na razloge. Odpovedovanje za otrokovo dobrobit je osnovna lastnost dobrih mater, mar ne?
Karin mi je tako praktično podarila zame najboljšo možno ločitev. Do marca bi se temu darilu z veseljem odrekel. Do konca avgusta bi zelo premišljeval. Danes lahko rečem samo: »Karin, hvala!«
Karin je iz mojega življenja odšla in čas je, da jo izbrišem iz srca. Po vsem kar je naredila je dovolj brezplodnega upanja in želja po čudežih. Dovolj patetičnega nadejanja, da ji bo moje pisanje pisem in njeno branje te zgodbe pomagalo spoznati mojo ljubezen in njene napake. Da bo doživela razodetje, namesto sebe kot prioriteto postavila otroka in se spremenila. Ljudje se ne spreminjajo!
Dovolj mojega mučenja zaradi te lažnive, prevarantske in podle narkomanke, ki je vse to načrtovala in izvajala v času moje (zaradi operacije) zmanjšane fizične in psihične sposobnosti. In, najbolj gnusno, celo z mojim otrokom v sebi !!!.
Karinino zatrjevanje, da ni grd človek, se, tako kot ostale njene besede, razblini ob dejstvih.
Moji duši in ljubezni tako preostane samo še, da ugotovi »…comment vous[1] dire adieu…«
[1] Kamo vam reči adijo. Veus – množina, Karin in otroku. Drugače pa znana pesem Jimmy Sommervilla.