Leto in tri dni po vložitvi tožbe male vrednosti na Okrajnem sodišču v Kamniku sem končno dočakal prvi narok. Poravnave je zavračala, na sodišče pa ni hotela in se mu je izogibala na vse možne načine (npr. ker še doji).
Zakaj se gre? Karin je kake 3 mesece po poroki začela jadikovati, da ji ne plačujejo in da je brez denarja. Zato prvo posojilo za plačilo davkov in prispevkov, drugo in tretje. Vsakega si je izprosila večer pred zapadlostjo (15-tega v mesecu). Stisnjen v kot saj se z državo in zavarovanjem ne heca sem ji pač nakazal na njen s.p. in pripisal na položnico »posojilo«. Vsega skupaj 3300€. Najbolj pa boli posojilo 3000€ ki sem ji ga nakazal večer pred odhodom na operacijo – za vsak primer, da bo imela za stroške če se stvari zakomplicirajo. Dva meseca kasneje tega denarja ni bilo več, kasneje ob pogovoru z njenim dealerjem izvem, da naj bi bila precej dolžna okoli. Ostalo so bila drobna posojila a celoten znesek se je povzpel na 7245,87 €. Ko je odšla, sem najprej v poravnalni ponudbi ponudil da ji ga odpišem, a ker je vse poizkuse pomiritve zavračala, sem sklenil da zahtevam vračilo.
Karin – oziroma njena odvetnica Nastranova sta se v pripravljalnih vlogah najprej izgovarjale, da so bila to darila, nato da so to posojila med zakoncema (čeprav je bilo večina posojena njenemu s.p-ju), pa da bi morala biti notarsko sklenjena, ipd.
Obravnava je ob 0930 in z odvetnikom sva običajnih 15 minut prej pred sodno dvorano. Danes je z mano odvetniški kandidat – očitno je moj sedanji odvetnik potem ko sem prenesel večino zadev k Čeferinom zgubil zanimanje. Se mi ne zdi korektno, bi pa lahko pričakoval.
Kako minuto do obravnave se na stopnicah pojavi Karin, za njo pa presenetljivo odvetnik Pavlin, ki nadomešča Karinino običajno odvetnico. Ko gre mimo mene mi ne nameni nobenega pogleda, kaj šele pozdrav. Odklonila ga je na prvi obravnavi, zato je tudi jaz ne pozdravljam več. Vsa napihnjena – to je pomoje še edina zadeva ki jo drži pokonci, ta njen neutemeljeni ponos – z obrazom trpeče mučenice, ki se ji dogajajo največje krivice sveta. Klasična narcistična psihopatologija, ko z zanikovanjem resnice ter kršenjem pravil (ki za narcise itak ne veljajo) dokazuješ svojo superiornost nad ostalimi ter na ta način ohranjaš/obranjaš ego pred zlomom ob soočenju s svojimi dejanji.
A jo vidim pod to masko, ki si jo nadane na neobstoječi jaz ter čeznjo za vsak slučaj namesti še proti-covidno. Včasih se mi za trenutek celo zasmili – poznavajoč okoliščine lahko najdem logične razloge za tako ravnanje. A kakorkoli že: vsak je odgovoren zase in kakršnakoli moja odgovornost do nje je prenehala z odhodom, ločitvijo in njenim kasnejšim obnašanjem. Danes smo tu da razčistimo in plačamo račune. Kar bo zanjo in njeno družino, vajeno da jim njihov zapitek vedno poravna nekdo drug, kjer je krivec vedno zunanji, verjetno precejšen iztreznitveni šok.
Vsedemo se, midva s Karin na klopi, vsak za svojo mizo pa odvetnika. Sodnica je starejša in ima sodeč po prvih komentarjih rada red v dvorani. To se mi zdi dober znak. Pavlin ponovno zavrne možnost poravnave, nato pa moj odvetnik vloži 3. pripravljalno vlogo, nasprotni odvetnik pa to takoj pograbi in predlaga, da se mu da rok za odgovor in da se obravnava danes ne opravi. Sodnica se vznejevolji in vpraša mojega, zakaj pripravljalne vloge ni poslal vnaprej saj z vlaganjem na narokih podaljšuješ postopek. Odvrne ji, da je ni smel vložiti po prvem naroku. Ona ga poduči, da to ne drži. Med njima se razvije dvogovor, ki me niti najmanj ne veseli. Moj odvetnik se prepira s sodnico? To ni dobra popotnica. Sodnica pove, da ker je postopek itak podaljšan pa lahko torej tudi vabi na zaslišanje obe priči Karinina starša, ki jih je predlagala v svojo obrambo Karin. Super. Če bi torej ne kompliciral mogoče sploh ne bi imeli tega zaslišanja in bi lahko končali že danes? Pričanj obeh si sicer želim – več materiala za kazensko ovadbo zoper to kriminalno zdruščino – a jaz si želim tole čimprej zaključiti. Prepričan sem namreč, da se bo obnašanje zelo spremenilo, ko bodo začeli prihajati prvi obračuni, na denar so pri tej hiši zelo občutljivi.
Narok se prične in sodnica me povabi na prostor za priče. Dvorana je precej majhna in od Pavlina, njenega odvetnika, sem oddaljen dober meter. Sodnica me pozove, naj povem s svojimi besedami, zakaj smo danes tu. Izpoved začnem z najinim dogovorom: da dokler ni otrok vsak skrbi za svoje stroške, jaz pa prispevam za skupne stroške. Sodnici povem kakšni so moji prihodki pa tudi kakšni so bili odhodki ter da ni nič ostalo. Vse ostale izdatke (poroka, potovanja, …) sem plačeval iz dividend in drugega pred zakonom ustvarjenega premoženja. Pojasnil sem kako je prišlo do kreditiranj, kako me je prosila zadnji trenutek ter kako sem zaradi najinega dogovora tudi napisal na plačilne naloge da gre za kredit. Da sem ji kredite dajal v veri, da je zaradi zamud plačil naročnikov v slabi likvidnostni situaciji, ni pa nesolventna saj je v obdobju do decembra 2018 precej delala, kasneje pa je zaslužila tudi do 1000€ na dan s snemanjem reklam in bi torej denar morala imeti in mi ga, tako sem upal, po plačilu dolžnikov tudi lahko vrne. Sodnica me nato sprašuje glede stroškov hrane in podobnega v skupnem gospodinjstvu in povem, da sem najprej posojal svojo kartico Karin, ker pa so bili tedenski računi preko 200€ zaradi nakupa precejšnjih količin alkohola (Karinina poraba s prijateljicami je bila preko 20 steklenic na teden) pa ji kartice nisem več posojal ampak sem ji dajal gotovino, alkohol pa je morala plačevati sama. Na vprašanje odvetnika Pavlina povem da jaz že 27 let ne pijem alkohola. Omeni znesek 50CHF, za katerega sem rekel Karin da ima pokrite stroške telefona med najinim bivanjem v Švici, pa ga sedaj vtožujem. Prav ima, zato tožbeni zahtevek za ta znesek takoj zmanjšam.
Njen odvetnik ima še nekaj vprašanj a mu na vse suvereno in jasno odgovorim, tako da hitro konča. Vmes me poizkuša zastrašiti z gledanjem v oči a mu kontriram in na koncu je on tisti, ki umakne pogled. Ni mi težko zdržati pogledov: govorim resnico, nič drugega kot resnico. Vse kar pričam se je zgodilo, zgodba je logično razumljiva in podprta z dokazi. Zakaj bi se torej bal sodišča ali njenega odvetnika, ki me grdo gleda? Kar glej, strgani dohtar, kar glej. Bomo še veliko morali razčiščevati in me boš lahko še pogosto gledal.
Zadovoljen s svojim pričanjem se vsedem na klop. Mislim da sem dobro pojasnil da so krediti bili, da sem pričakoval da bodo vrnjeni ter da je to vedela tudi Karin, da najinega skupnega premoženja ni bilo – ker sva vse sproti zapravila in je torej logično, da sem ji ta denar lahko nakazal le iz prejšnjega, mojega osebnega premoženja. Občutek sem imel, da sem bil verodostojen in da je sodnica slišala in razumela.
Pred pult za pričanje pristopi Karin. Rdeč pulover, črno krilo nad koleni. Tudi ko gre proti pultu ne pogleda. Medtem ko s sodnico preverjata formalnosti jo opazujem. Prvo kar opaziš je, da je čisto presušena. V zadnjih dveh letih se je postarala za najmanj pet in izgleda prej v zgodnjih štiridesetih kot pa v sredini tridesetih. Rekel bi, da je ves fitnes in tekanje bolj image na Instagramu kot pa resna aktivnost. Rit ima povešeno, kolena zamaščena – telovadba ji pač ni nikoli dišala. Začetni nekajdnevni entuziazem s kupovanjem knjig ali on-line tečajev je kmalu splahnel v izgovore. Kot vse drugo. Škoda ker zaradi maske ne vidim celega obraza. Tisti filtri na Instagramu so naviti do maksimuma da zakrijejo gubice. Tisto malo kar se opazi priča, da je le še senca nekdanje lepote. Najbolj pa jo kazijo oči – ogledalo duše in zmedenosti. Rekel bi da je po višavah supermodela sedaj končano celo obdobje »manekenke trgovskih centrov« in da ji preostane – kot toliko drugim ostarelim obešalnikom, ki se ne morejo sprijazniti s tokom časa – le še poziranje na Instagramu za kak lokalen »butik«.
Karin začne svojo izpovedbo. V prvem stavku pove, da je zaradi moje želje morala nehati delati V četrtem, da sem jo silil delati. Ona, žrtev, je morala skrbeti za dom, kuhati, likati (o čemer pričajo slike tule in tule ), skrbeti za hčero in opravljati prevoze. Mar katera od mojih poročenih bralk tega ne počnme? Mar ne gre to zraven k »biti poročen«? Tako kot gre da jaz skrbim za vrt, menjam žarnice, kuham (večkrat in bolje kot ona), šraufam avte, barke in še milijon drugih stvari vključno s sesanjem, … in podobno. Uboga reva zaradi teh opravil ni mogla hoditi v službo???
Zmedenost se nadaljuje naprej: »ne drži da sem zaslužila tako veliko kot trdi tožnik, res pa da sem bila plačana za eno reklamo 1000€«. Ja bivša žena, pobirala si smetano, delo pa ti je smrdelo. In vse, kar si zaslužila (in več) si porabila pretežno zase. A Karin opisuje svoje stiske naprej. Šla je tudi v trgovino in kupila stvari za dom, pa tudi na počitnicah je večkrat šla v trgovino in kupila stvari s svojim denarjem. Hej, kaj pa X = (365 dni – večkrat)? Ko je bila moja kartica s tabo v trgovini je bilo pa ok vleči kartone alkohola domov kjer sta jih z Dašo tako uspešno praznili?
V zanosu opisovanj svoje mizerije v kateri je živela (in je bila včasih bogato dokumentirana na njenem Instagramu ter večinoma opremljena s tagom #loveofmylife) se dotakne financ. Prepričan sem, da nihče v sodni dvorani ni razumel kako je povezano dvakratno plačevanje prispevkov s krediti ki sem ji jih dal. Da je deluzija popolna kaže njena izjava da sem ji za prispevke posodil le enkrat ko pa so v spisu trije plačilni nalogi, vsi točno en dan pred njeno obveznostjo plačila davkov in zavarovanj in so vsi prišli na TRR njenega s.p.-ja? Zakaj zanikati tako očiten dokaz? Je popolnoma zgubila stik z resničnostjo in se spomni le še svoje domišljijske zgodbe?
Še bolj se ugriznem v jezik ko začne opisovati da sem klical na njeno banko in kontaktiral njeno bančnico (nikoli!!!!) ter celo da preko programa PANTHEON nadziram vse njene finance (hahahahahahahahaha). Take izjave kažejo na hudo paranojo. Šokiran sem in ne morem drugega kot da glasno izustim »Nikoli!«. Isti trenutek bi se najrajši oklofutal.Zakaj komentiraš med pričanjem – cepec???? Še bolj se bom moral disciplinirati, da me ne spravijo iz tira tudi take najbolj abotne laži. Očitno bo potrebno biti pripravljen na vse, tudi na male zelene ki z računalniškimi žarki nadzorujejo ljudi.
Nato pa krona vseh izjav: »Andreja nisem nikoli prosila za denar«.
Sodnica zajame sapo in presenečena vpraša Škufco: »ja kako, a je potem si kar sam spomnil da vam nakaže na s.p.?«.
Karin začne odgovarjati »ja, ker…«
Sodnica jo prekine in vpraša »Kaj vas je silil da vzamete denar?« nakar Karin odgovori »Ja.” Sodnica nejeverno pogleda najprej njo, pa zapisnikarico, mojo odvetnico in nazadnje še mene.
Karin ugotovi da je šla predaleč in nadaljuje: “Očital mi je, da ne bom znala sama poskrbeti za plačilo davkov in da bo on. Nikoli pa ni bilo govora da je to posojilo in da ga moram vrniti.«.
Kakšna kontradikcija v enem stavku – če bi ji ne zaupal, da bo plačala davke, bi verjetno ne nakazoval denarja na njen račun. Sodnica jo vpraša »Mar niste bili poleg njega, ko vam je nakazoval denar?«
»Ja, bila sem poleg ko je nakazoval preko e-bančništva, nikoli pa nisem videla, da bi napisal kredit«.
Spet pogledi. In vprašanje »ja a na svojih izpiskih tudi niste videli napisano kredit?«.
»Ne«.
Ja halo? Tako prozorno se dela nevedno… Kaj pa moja vprašanja o tem, kdaj boš dobila plačano in mi vrneš? Pa vprašanja v juniju, ko sem potreboval denar za kdaj boš vrnila 3000€ od operacije? Neeeeee…nikoli ni vedela da bo morala kaj vrniti. Prav dobro si vedela bivša žena, a nisi hotela vrniti in si upala da se bo pozabilo in šlo mimo – tvoj tipičen odnos to težav – sedaj pa se nočeš sprijazniti s posledicami.
Za konec se še zlaže in reče, da je bila o teh kreditih obveščena šele, ko je bila vložena tožba? Halo? Spet neumnost brez primere – s tvojo odvetnico sta vložili Ločitveni sporazum, da bi z njim dokazali, da sem bil te kredite pripravljen odpustiti in da torej nisem pričakoval vračila. Poizkusov sporazuma in mediacije se v postopku ne sme navajati in je protizakonito, a le še en trik do skrajnosti pokvarjene odvetnice Nastranove (kar ne razumem, zakaj sodišče ne sankcionira – a očitno se materam, za razliko od očetom, precej odpušča).
Sodnica jo nato sprašuje po izvoru denarja, iz katerega sem ji posojal. Izjave Škufce so za v arhiv, saj praktično potrdijo vse kar sem navajal: ni vedela od kje mi denar, da imam račune v Švici in verjetno še kje drugje, da se je zaljubila vame in ni premišljevala o tem, koliko imam denarja. Ok, upam da je sodnica to slišala in da bo znala sklepati. Če bi v ustvarjeno v zakonu lahko plačalo njene kredite potem bi za te zaslužke vedela saj je imela moje kartice. Ker ni vedela, je torej preteklo premoženje – tisto zaradi katerega me ni poročila J
Za konec še doda “gospa sodnica, on je to tožbo vložil samo zato, ker mi hoče nagajati in me prizadeti.” Ne Karin, zaradi tega ker želim denar, ki sem ti ga posodil, nazaj. Še toliko bolj ker ga rabim. Z desetinami postopkov, ki si jih vložila proti meni ali pa si vanje nagovorila Majo (mater starejše hčere) sem porabil že preko 200.000€ za odvetnike, mnenja in dokaze. In bi tehle 7000 z obrestmi prišlo zelo prav da malce uravnotežijo tole postavko.
Na vprašanja odvetnika je Karin odgovarjala samo z »Sem že odgovorila na to vprašanje«. Vidno je nejevoljna, ker mora odgovarjati. Jasno, njen modus operandi je, da se o temah, ki ji ne ustrezajo pač ne pogovarja. Privrženka cancel culture tudi na tem področju. Ko jo moj odvetnik vpraša »In zakaj naj bi vam tožnik nakazoval denar na s.p. račun in ne kar direktno davkariji v vašem imenu, če trdite da vas je obtoževal da ne znate razpolagati z denarjem?« poči in ne more več igrati prijaznosti.
Zabrusi mu nazaj »To naj vam pa kar g. Mertelj pove. Mogoče zato, da je lahko sedaj vložil tožbo?«.
Hm. Je sodnica opazila ta izbruh? Kako je, ko pade maska prijaznosti in iz žrtve izbruhne pošast? Vsekakor je ne pozove k odgovarjanju in moj advetnik zaključi s spraševanjem.
Ker nimam občutka, da bi odvetnik zastavil glede na povedano pravilna vprašanja – precej razumljivo, saj verjetno ni tako poučen o detajlih na katero lahko loviva Škufco in njeno kontradiktorno izpoved – se prijavim k vprašanjem.
Moje prvo vprašanje: »v kateri banki naj bi klical vašo bančnico in ali imate za to kakršnkoli dokaz?«. Karin odgovori da v Addiko banki in da ja, da ima emaile, v katerih ji je bančnica to priznala. Ne pojasni pa, zakaj tega prvovrstnega dokaza ni priložila ne v tem, ne v postopku po ZPND ko me je obdolževala ekonomskega nasilja.
Moje naslednje vprašanje »Ali imate kakšne dokaze, izpiske, zabeležke ali podobno, da ste dvigali denar iz svojega računa in mi ga dajali v gotovini?« Če bi držale njene zgodbice o dvigih potem bi moral njen TRR te dvige izkazovati. Karin odgovori »Ne nimam, tu gre za besedo proti besedi«, ne pove pa ničesar, zakaj izpiskov ki bi to dokazovali ni priložila.
Sodnica je že nestrpna in očitno nama z odvetnikom ni preveč naklonjena. Dovoli mi še zadnje vprašanje:«Ali ste imeli vedno dovolj sredstev za plačevanje prispevkov za svojo dejavnost« odgovori »ja, razen takrat ko sem enkrat dvojno plačala« kar pa je očitna in iz njenih izpiskov lahko preverljiva laž, saj ni imela za prispevke štirikrat v obdobju med decembrom 2018 in junijem 2019. Trikrat sem jo rešil s posojilom, četrtič je morala – porinjena v drek – hoditi v službo.
Sodnica zaključi obravnavo in odideva. Komaj stopiva iz sodišča odvetnik že ugotavlja, da nama sodnica ni naklonjena. Hm. Zgleda mi kot plehko opravičilo za izgubljeno zadevo. Na poti do Ljubljane skoraj ne spregovoriva besede. Odložim ga pred njegovo pisarno in pohitim v šolo po hčer. Vsaj preostanek dneva bo potekal v veselju.
Obravnava v tej zadevi je bila javna. Zapisano (razen mojih misli) bi lahko slišal kdorkoli v dvorani. Zato ne vidim bistvenih zadržkov, da ne bi objavil tega vnosa v mojem spletnem dnevniku.