Družba razvajenosti in upravičenja

Veljala je (Marxova) teza, da so filozofi svet preveč interpretirali, treba ga je pa spreminjati. Jaz mislim, da je danes treba natanko obrniti ta obrazec. Kaj pa če smo v 20 stoletju preveč spreminjali družbo, ne da bi sploh vedeli, kam hočemo?

Slavoj Žižek, intervju RTV Slo, 2.1.2022

Dandanes je že praktično vsak srečal dovolj “snežink” (angl. snowlakes)  – milenijcev (in starejših) ki doživijo duševni zlom v kolikor podvomimo v karkoli z njihove strani rečenega ali verovanega  – da razume, da so mladi ljudje sistemsko razvajani do točke, ko se enostavno ne morejo soočiti z vprašanji o njihovi “realnosti”. Od kje ta epidemija?

Povojni baby-boomerji so bili – vsaj na zahodu, pri nas kake pol generacije kasneje – prva razvajena generacija. Stotine milijonov otrok je odraščalo v okolju, kjer je med starši vladalo vodilo “ne želim, da je moj otrok priča takim grozotam in odrekanjem, skozi kakršne sem moral jaz”. Bogatejša kot je je bila družba, bolj prevladujoč je bil tak način vzgoje.

Njen rezultat je bila hippy generacija 60-ih: tista, ki se ji lahko zahvalimo za idealizem mirovniškega gibanja, v ZDA gibanja za pravice črncev in vsesplošno emancipacijo žensk (volilna pravica in sodelovanje v politiki, zaposlovanje, tabletka, …). Toda ti isti mladi odrasli so bili razvajeni do stopnje, ko je bilo popolnoma normalno isti nivo storitve, ki so ga bili deležni od staršev, sedaj zahtevati tudi od širše skupnosti. Nihalo se je od dolžnosti premaknilo k pravicam, le-te pa so nenazadnje med drugim opravičevale zapravljanje študentskega časa ter šolnin/stroškov oddaljenega življenja za sex & drugs & rockn’roll.

Hkrati se istočasno zmanjšuje družbena stigma nedokončanega študija. Univerze, šolanje na splošno, je v prejšnjih generacijah izredno cenjeno, obiskovati univerzo čast – nedokončati ali biti izključen pa sramota za celotno družino. Nič več. Šestdeseta so leta prvih generacij množičnih “drop-out”ov in takorekoč prve lastovke kontrakulture modnosti – vključno z zanikanjem znanosti. Formirajo se protidružinske teorije zapakirane v boj proti patriarhatu in pojavijo se prvi modni trendi permisivne vzgoje.

Mlajši cvetlični otroci in otroci starejših hipijev so nato v 80-ih postali yuppi-ji.  In neverjetno, a ti so razvadili svoje otroke še bolj, kot prejšnja generacija. Permisivna vzgoja postane vodilna misel pedagogike, v šolah se ozavešča o otrokovih pravicah. Patriarhalna vloga očeta kot razlagalca mej se razkraja, šolski proces pa ne prevzema (ne more prevzemati?) njegove zaščitniške, vzgojne in disciplinske vloge. Prevladujoč duh časa osemdesetih, po naftni in nato še splošni krizi sedemdesetih, se najbolje odrazi v “greed is good” – pohlep je dober. Začne se nova zlata doba korporativizma in finančnega kapitalizma, novi heroji družbe so borzni špekulanti in drugi finančni inžinirji. V ospredje stopi egoizem, po skupnostnih šesdesetih sem važen le še jaz. MTV ter kabelske televizije (eksplozija reality showow) spodbuja narcisizem v družbi.

Rezultat je vedno večja popustljivost pri vsaki generaciji. Stotine milijonov milenijcev je živa priča staršev, ki so naredili vse, da iz življenja otrok umaknejo vsakršno težavo, še več – celo nelagodje! Mnogi med njimi so nesposobni skrbeti zase, opravljati celo najmanjša domača opravila,  Za pohvalo niso potrebovali dosežkov, pohvaljen in vzpodbujan je bil že poizkus. “Truditi” se je postalo enako kot narediti, najmanjši dosežek razlog za nagrajevanje: za najnovejši mobilnik ni potrebno imeti več dobrih ocen ali narediti karkoli izjemnega. S tem pa so ti otroci odrasli v ljudi, ki ne razumejo temeljne vzročne pozezave med tem da nekaj narediš in da si nagrajen. Dolžnosti ni več, nagrada pa je pravica, ne nekaj kar si zaslužiš ali priboriš.

Je bil to cilj take vzgoje? Ne, ampak z družbenimi silnicami je pač tako, da se plemeniti nameni radi/po navadi izpridijo. Pričakovan rezultat naj bi bila generacija, ki je prosta življenjskih težav, stresa, ki bo imela samo srečne misli in okoli sebe širila ljubezen in pozitivnost. V praksi pa so ti otroci odrastli brez ključnih življenskih izkušnj: odrekanja, vztrajnosti, prenašanja bolečine in neprijetnosti, … V letih, ko se jim razvijali in oblikovali možgani so jih starši sprogramirali, da od življenja pričakujejo samo prijetnosti, srečo in zadovoljstvo. Vsaka zamisel, ki jo imajo, mora biti sprejeta z razumevanjem in podporo, ne glede na njeno skreganost z realnostjo ali logiko. Absolutne resničnosti ni več, vsakdo ima pravico da od sveta zahteva, da se le-ta prilagaja njegovi percepciji.  In kar naenkrat je sprejemljivo (še več, sprejemanje je celo zahtevano), ko otrok trdi da je 2+2 = 22.

Self-promotion/self-comodification/self-marketing so sprejeti kot legitimni komentarji in kritike. Neprekinjena afirmacija znotraj balončka pa utrdi gotovost prepričanj in lastne moralne superiornosti. Milijoni milenijevcev, ki se niso nikoli naučili – še več, v svoji okolici niti niso izkusili – ponižnosti. Zato reagirajo z besom, nasiljem ter globokim ogorčenjem (glej dogajanja v Sloveniji zadnji 2 leti) ob soočenju z drugače mislečimi, dvomom glede njihovih idej ali zavrnitvi financiranja/pomoči pri uresnievanju le-teh. Ego, razvajan s stalnim pritrjevanjem, je nesposoben stopiti iz sebe, svoje perspektive ne more razumeti razmišljanj in percepcij nekoga drugega.

Izredno hitro so užaljeni. Z napihnjeno percepcijo lastne vrednosti so nesposobni konfrontacije z drugačnimi stališči ne glede na kredibilnost, ki jih taka drugačna stališča imajo. To, kako se ob tem počutijo, je pomembnejše kot dejstva. Posledica je pretirana občutljivost in ranjljivost takih posameznikov, največja žrtev pa običajno Resnica. Za katero nas današnji čas neprestano poizkuša prepričati, da ni absolutna (potem ko smo odpravili Boga kot absolutno resnico to-isto počnemo sedaj še z matematiko – glej zgoraj) ampak subjektivna (vsak ima svojo zgodbo). Resnica/dejstvo ni več neobhodna sestavina naracije ampak dobrodošla opcija. Vsakakor pa bistveno manj pomembna kot to, da bi se nekdo počutil “prizadetega”.  Nas torej čudi, zakaj je najlažji, pravzaprav edino možen “cancel” – kultura brisanja?

Hladnokrvno hlepenje, lakota po vzemi, vzemi, še več – pri čemer nikoli ničesar zares ne daš. Ali bolje: daš podobo o tem da daješ, v resnici pa  menjaš le absolutni minimum da se ohrani neprekinjen tok dobav česar že pač rabiš. V sproščenem sobivanju z zlaganostjo, pretvarjanjem in sebičnostjo zapakirano v modni jezik “skrbi zase”.

S temi trendi pridrsamo v današnji čas. Vsesplošno poudarjanje človekovih pravic brez dolžnosti, toksičnega femizma, BLM, Greta, …

Otroci yuppijev – le-te ne najdemo samo v metropolah zahoda, ampak lahko rečemo, da je bil med 1990 in 2008 to prevladujoč mindet novoosvobojenc družbe socialističnega sveta – postanejo starši. Nesposobni soočanja s težavami, navajeni instantne gratifikacije predvsem pa soočeni z realnostjo, v kateri otrok ne neha jokati, ko si želiš enostavno odpovedo. Vsak CSD in dom za mladoletne vam lahko pove, da je v rejništvu vedno več otrok, pri katerih niti eden od staršev (ali celo starih staršev) ni več sposoben skrbeti za otroka! Nesposobnost sklepanja kompromisov, odpovedovanju oziroma že kar sploh priznanje legitimnosti občutku drugega razbija pare. Živeti skupaj kot družina pač zahteva prilagajanje, ki pa ga dandanašnji v večini sploh nismo več sposobni. Rezultat – rodnost se zmanjšuje, preostanek pa se večinoma rodi izven zakonske zveze (od leta 2010 v Sloveniji cca 55-58%). Več kot polovico vseh otrok konča v enostarševskih družinah, od katerih jih eno petino sestavlja oče z otroci (odsotnost mater vedno bolj narašča)!

Kar naenkrat za “biti mama” ni potrebno odrekanje ampak je dovolj fizično dejstvo nosečnosti in poroda. Redukcija celovite izkušnje na osnovno materialno – tako kot povsod drugod. Po rojstvu pa (zlo)rabljanje dvomljive psihologije “ni važno biti dobra mama, važno je, da je mama dobro” kot univerzalno opravičilo. Za vse frivolnosti in celo sociopatska dejanja. Strahovito se povečuje delež egoističnih/narcističnih mater: od precej malignih, ki odgovornosti ne prevzemajo “ker nočejo odrasti” do malignih, psihopatskih, ki za doseganje svojih interesov zlahka posežejo tudi po kaznivih dejanjih. Zdi se, da je nosečnost in materinskost postala statusni vrh (pinnacle of) upravičenosti (entitlement). Tisto najvišje, h kateremu je potrebno stremeti – a ne zaradi materinskosti same, ampak zaradi bonitet, ki jih le-ta predstavlja.  Ko tipu naštimaš otroka bo zate materialno poskrbljeno (najbolje z odpravnino/preživnino). Hkrati pa je materinstvo neskončna priložnost za narcisizem in bildanje ega ter nenazadnje product placement na socialnih omrežjih.

Pričakovanje, da boš pohvaljen in nagrajen ne glede na to, kaj narediš, ne glede na to, ali si to zaslužiš ali ne, opravičuje in upraviči vse. Ni važen rezultat, važno je da si poizkusil / mislil o tem / podpiral. Začudujoč nivo samozaverovanosti, prenapihnjeni ego pojmovanja svojih sposobnosti ali talenta, kjer slednjega ni. Prerisovanje je dvignjeno in izenačeno s kreativnostjo in postavljeno na piedestal vaškega umetnika – naivca. Slika, prerisana iz erotičnega stripa je denarno nagrajena na umetniškem sejmu, medtem ko drugi umetniki za sodelovanje plačujejo. Precej tipična, a toliko bolj dramatična, je nesposobnost vsakršne samorefleksije in iskrenega opravičila.

Ta vzorec se je očitno normaliziral tudi v politiki, ki se ukvarja samo še z prerazporejanjem denarja ter loščenjem podobe, impotentna nasloviti realne probleme okolja, energije, inflacije ter hrane (kar so vse problemi v proizvodnji blaga in storitev, ne toliko v delitvi – če uporabimo Žižku ljubega Marxa). Histerične mladenke tako glasno vpijejo kritike – a so nesposobne odrekanja, ki je potrebno za konkretizacijo zahtevanega. Svet pa jih gleda in jim ploska, s stotimi derivativnimi monetizacijami popularnosti/družbene energije, ki jih take prazne politične pobude sproščajo. Ni večje ironije, kot dejstvo, da je največji profiter teh “zbujenosti” na koncu prav establishment.

Če ti tvoj balonček – bodisi sočloveški reduciran na podlagi cancel culture, bodisi aktivistični, bodisi “metaverse” – neprenehoma servira potrditve tvoje optike je rezultat lahko samo vedno večja prepričanost o pravilnosti tvojega stališča. Dobronamerni, vljudnostni komentarji, praktično zahtevani v pološčeni podobi Instagrama potrjujejo samo-prepričanost: od preprostega “wau lepa” komentarja zabuhle fotografije do dobronamernega citiranja “vesolja” in podobne lahko razumljive instant psihologije/flozofije. Dislokacija (samo)podobe od stvarnosti je le še večja, štejejo mnenja/občutja in ne dejstva.

Lahko da imaš informacije, a se le te – zaradi popolne odsotnosti kontradikcije in kritične misli – nikoli ne sublimirajo v znanje. Brez znanja pa je vsako spreminjanje družbe, kot ugotavlja Žižek, zelo neodgovoren eksperiment, prepogosto plačan v krvi in trpljenju.

 

Leave a Comment