Zakaj Slovenija, kljub izredno talentiranim razvojnikom in močne inženirski tradiciji nima močne industrije programske opreme? Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let smo imeli izredne začetne pogoje: v Sloveniji smo imeli Švico komunizma in temu ustrezno prisotnost ter predvsem znanje multinacionalk (IBM, DEC) – šolske centre, ki so jih obiskovali slušatelji iz celotne regije in poleg tega tudi nekaj najnaprednejših tehnoloških podjetij.
To so prepoznali tudi novi igralci, npr. Microsoft, Oracle, … ki so v Sloveniji najprej postavili vsaj balkanske baze. Njihova predstavništva v Sloveniji pa so imela precejšnjo vlogo tudi pri odpiranju ostalih trgov in so celo vzpostavljala predstavništva ne le v ex-Yu državah ampak celo v Bolgariji, Romuniji in Albaniji. Na žalost te dinamike nismo znali izkoristiti in zato nismo obdržali regijskih centrov močnih multinacionalk (svetla izjema je le IBM).
A še bolj kot izguba podružnic mednarodnih podjetij boli dejstvo, da navedenih dobrih pogojev nismo bili sposobni izkoristiti za ustvarjanje močne domače IT industrije. Poizkušajmo pogledati vzroke, ki so vodili k temu.
Tako kot na vsakem trgu programske opreme lahko tudi na slovenskem ločimo dva glavna tipa razvoja programske opreme, ki ju v tem tekstu poimenujem kot obrtniško programje (napisano za določen trg uporabnikov, ki tudi financira razvoj) ter industrijsko programje (kjer podje vlaga samo v razvoj in tudi marketing/prodajo produkta, uporabniki so pa v večini na začetku neznani).
Vsekakor je očitna ugotovitev, da prevladuje obrtniška programska oprema. Precejšen del je vezan na večja podjetja ter predvsem državne uporabnike, saj so ti naročniki običajno dovolj močni, da financirajo drag razvoj »na kožo pisane« programske opreme. Evolucija tako napisane programske opreme v industrijsko je majhna. Programje je običajno preveč specifično, da bi se lahko generaliziralo. Poleg tega pogosto podlega varovanju poslovno občutljivih informacij ali poslovnih modelov naročnikov. Dodana vrednost (zaslužek) je za razvijalca običajno premajhen, da bi ga lahko investiral v generalizacijo in produktivizacijo.
Posebna tema so državni naročniki, ki bi lahko s svojim aktivnim sodelovanjem pomagali razširjati uspešne rešitve tako znotraj kot zunaj Slovenije a tega iz raznih vzrokov ne počno. Največkrat prav zato, ker ne razumejo implikacij, ki bi jih tako razširjanje lahko prineslo za slovensko gospodarstvo ali celo zaradi strahu pred očitkom koruptivnosti.
Zato je glavni motor močne softverske industrije prav industrijsko programje. Le-to s svojo ponovljivostjo izkorišča ekonomijo obsega in producira finančne vzvode na eni ter s širokim krogom uporabnikov na drugi strani prepoznavne blagovne znamke. Ne trdim, da je obrtniško programje nepomembno ali nezmožno producirati prepoznavne SW blagovne znamke. Dober primer uspešnega obrtniškega pristopa je na primer Hermes SoftLab, ki je na ta način prišel do prepoznavnosti in precejšnje kapitalske akumulacije. A razvoj take programska oprema je vedno le funkcija števila inžinirjev, teh pa je v Sloveniji malo. Zato je tudi domet strategije ki bi temeljila na njej izredno omejen.
Vsako standardno programje mora prvo akumulacijo in kapital za nadaljno internacionalizacijo pridobiti na domačem trgu. Razlogi so preprosti: bližnji stik z uporabniki, hitre povratne zanke za izboljšave, nižji strošek razvoja (predvsem uporabniških vmesnikov in navodil). Hkrati je domači trg običajno tisti, na katerem se programje začne uveljavljati in pridobivati dobre prakse, ki se potem prenesejo na zahtevnejše tuje trge. Bližina in jezikovna skladnost pomeni cenejše podporne aktivnosti (npr. marketing, šolanje, vzdrževanje) in nižji vstopni prag za njihovo vzpostavitev.
V Sloveniji je trga (tudi če bi prav vsak potreboval določeno programsko rešitev) za največ 2 milijona uporabnikov. Ker vemo, da takega programja (še) ni, so dejanski tržni potenciali še bistveno manjši. 120,000 podjetij v Sloveniji proti 4,3 mio podjetjem v Italiji pomeni, da imajo razvijalci v Italiji ob približno 20% višjem začetnem strošku razvoja potencial ki je 35-krat večji. Ekonomijo obsega je v Sloveniji izredno težko dosegati, kar je da dano dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti.
Rast z akvizicijami ali združitvami je v tujini normalna in predstavlja zelo uspešno protiutež generični rasti. Predvsem takrat, ko je čas za zasego določenega trga omejen ali ko se pojavi konkurenčna nevarnost.
Koliko prevzemov je bilo izvedenih med softverskimi podjetji v Sloveniji? Koliko je bilo uspešnih združitev? Zanemarljivo malo…
Prvi razlog temu je lahko predvsem zgoraj omenjeno vrtičkarstvo in strah pred izgubo tega, kar smo toliko časa s toliko truda negovali. K temu dodajmo še velike egote lastnikov. In popolno pomanjkanje veščin in prakse valutacije podjetij. Zmešajmo vse skupaj v »reality distortion field-u« lastne vrednosti, za začimbo dodajmo različnost podjetniških kultur in recept za popolnoma neužitno združevalno/prevzemno juhico je tu.
Prvih dvajset let slovenske informatike je minilo v razcvetu in zaradi geopolitičnih razmer prvenstvene vloge v regiji. Naslednje desetletje je minilo v spanju na lovorikah in nespretnem izgubljanju pozicij – izgubljeno desetletje, ko je svet IT-ja napredoval bolj kot kdajkoli prej.
Bomo v novem IT desetletju uspeli izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponuja Internet s takojšnjim globalnim trgom (glej Outfit 7) ali na primer Evropska skupnost in njena nezadržna želja po zmanjšanju tehnološkega zaostanka? Bomo znali izrabiti priložnosti laboratorijske majhnosti naše države? Se zavedamo tektonskih premikov, ki jih prinaša internet stvari in vseprisotnost informacijske tehnologije? Začnimo razmislek brez jamranja o tem kako je težko in kako ti tega in onega. Dragi kolegi – mislim da se da.
Daljši članek na https://mertelj.eu/zamujeno-desetletje-zakaj-v-sloveniji-ni-mednarodno-mocne-softverske-industrije-17-3-2007/