01.01.2021: Inventura 2020

To razmišljanje se je iz glave na blog prelivalo skoraj mesec.  Danes sem se dokončno zbrcal za tipkovnico in ga tudi pišem.

Težko leto? Lani za Božič ’19 dobim ljubezensko pismo matere starejše hčere – odvzeti mi želi stike z ***M. Karin in Maja se združita in me skupno napadeta, želeč denar in zatajitev marsičesa. Silvestrovo ’19 sem bil materializiran obup. Za Abrahama, nekaj dni kasneje sem bil na eni od najnižjih točk v življenju. Starejšo hči se mi odvzema, o mlajši ne vem nič, bivša žena po 9 mesecih zakona zahteva milijone, tožbe, ovadbe na policiji, hrbtenica nezaceljena, prijatelji in znanci se me izogibajo, v medijih kampanja zaradi mojega nasilja nad nosečo ženo.  Konec februarja udari Covid in odredim karanteno za celotno podjetje.

Leto poteka v pravnih bitkah kjer je vsakodnevno vsaj ena zadeva (če pogledate na Časovnico bodite pozorni na rdeče tekste – lepo pokažejo pravno nasilje. Zeleni teksti govorijo marsikaj o CSD-jih 🙂 )

Poleti mi zamuja prenova barke, s sodiščem se ne da dogovoriti nič o premaknitvi počitnic, da bi lahko šla z ***M jadrat več kot 14 dni. Na vprašanje njeni materi, če bi lahko samo zamenjala en njen drugi dnevni blok za moj prvi, da si tamala želi, da je dobro za njeno zdravje da je veliko na morju prejmem le odgovor “Kaj pa jaz tu dobim?”.
Ergo, leto 2020 je bilo leto neprestanih borb z maternicama. Slabše ko jima gre, bolj obupane in brezobzirne so njune poteze. In zanimivo, tele moderne gospe (in njihove matere – vsaj moji 2 tašči sta taki) so skregane s pametjo. Namesto da bi si prizadevali za kompromise za dobro otrok v prihodnosti so važna le njihova občutja v preteklosti.  Konec julija dobim potrditev da sem biološki oče najini hčeri s Karin. A je kljub temu ne vidim in to se ne spremeni do današnjega dne (frankly – mislim da jo pred prvim rojstnim dnevom ne bom videl – toliko o dobrih mamah). Karin se na veliko izogiba narokom in zavlačuje.

Jesen mine v pravnih borbah in spet čakanju, čakanju… Ubija. Preveč časa za razmišljanje. Načrtovanje. Pripravo terena. Že več kot leto se samo branim, zbiram dokaze, iščem povezave in motive. Oktobra začnem prevzemati iniciativo – taktika je ista.  Gospe sta iztrošili svojo municijo in vame zmetali kar gre. Pokazali, kako nizko lahko gresta. Ter mi s tem pokazali kaj lahko tudi jaz. Vložim prvo ovadbo. Zamenjam pravno ekipo: na žalost so vsi moji poravnalni predlogi in poizkusi komunikacij pri obeh naleteli na gluha ušesa. In v toku sta v ihti, doseči svoje cilje, naredili precej kaznivih dejanj. Zato potrebujem pisarno, kjer niso močni le na civilnem/družinskem pravu ampak na vedno bolj primarnem kazenskem. Zelo se mi zdi, da bomo pisali sodno prakso.

Študiram pravo in primere, vedno bolj spoznavam oder, na katerem se te očetovske in družinske drame odvijajo. Marca sem mislil podpreti kak projekt očetov, danes me mika voditi tako organizacijo in zato sem ponosen, da sem postal predsednik.

Za Božič ’20 zaman upam na znak pomiritve ali razuma pri eni ali drugi. Nasprotno, obe mi dasta še zadnje potrebne dokaze. Kot ponavadi – ne morem verjeti.

Kar se je dogajalo pa je le kulisa za razmišljanja in spoznanja. Nekaj jih je prav presenetljivih in še leto nazaj ne bi verjel, da bom kaj takega trdil:

Premagovanje depresij

Ok, hecno. 50 let nisem poznal depresij. Bilo je pogosto hudo, pogosto sem stal pred zidom, ampak nikoli pa nisem trpel za tem, da ne moreš vstati iz postelje ter da samo blodiš v pričakovanju, da dan mine. Zadnje pol leta ’19 sem se učil, kaj to je in kako to občutiš. Groza. Lahko sem samo razmišljal o tem kaj se mi dogaja. Decembra’19 sem bil srečen, če sem lahko 2h / dan razmišljal o službi (več o službi: spodaj). Še sploh težki so bili dnevi brez ****M. Težko se celo spravim iz postelje, na internetu preberem vse živo, gledam youtube, brskam po socialnih omrežjih. Brezvoljen. Vedno upajoč na nek datum, ki naj bi prinesel spremembo. Da se bom vrnil in se bomo začeli pogovarjati. Da bo s porodom kaj bolje, čakaš naslednji narok ali odločitev sodišča.

Še vedno nisem polno operativen in se težko spravim za računalnik.  Posebna težava so pravni teksti – priprava materiala za odvetnike, pregledovanje PV, … Pogosto napišem eno stran, vstanem in pospravim ene 20 malenkosti preden se lahko spravim nazaj.

Nekateri dnevi so še posebno hudi zaradi nočnih mor. Le-te so bile, odkar ne kadim več trave, precej pogoste in grozne, še sploh nekaj mesecev po porodu. Bi rekel da so me nevihte (morske in življenjske) ter vse preživeto naredile za precej stabilno in močno osebnost, borca. A ko se zbudiš kričoč ob 0500 ker ti v sanjah pozavest prepleta dogodke… Na srečo mor ni, ko je ****M pri meni, saj bi se bal da jo zbudim. Zadnje mesece – verjetno ker sem vedno bolj prepričan da bom zmagal pravne bitke – so se umirile.

Sem mnogo, mnogo bolje. Če imam dober dan lahko za službo spet spravim skupaj 8-10h, na povprečen dan 4-6h. Vrt je pribežališče in tam je vedno kaj za postorit – kar me tudi spravi iz hiše. Redne jutranje telovadbe za hrbtenico mi prinašajo disciplino, ki mi je prej v življenju pogosto manjkala. Potrpežljivost še vedno ni moja velika vrlina, a sem se naučil biti bistveno bolj potrpežljiv a tudi bistveno bolj dosleden. Večina potrpežljivosti prihaja iz obrušenosti, iz naveličanosti prepirov,  novo pridobljeno samokontrolo.  Tudi to pomaga pri depresijah, saj mi v vsakodnevnih odnosih redko kaj še pride do živega, na službenih sestankih sem manj bojevit in glas povzdignem res samo v kolikor so meje grobo buldožirane. Če sem prej na poslušan bullshit v sveti gorečnosti razsvetliti sogovornika oznanjal moje argumente sedaj postavim pričakovanja, preverim če so bile naloge razumljene in končam debato. Če nekdo noče poslušati in razmišljati – njegov problem ne moj. Moj je, da poskrbim da se stvari kljub temu zgodijo.

No in s takimi drobnimi spremembami (koga lažem – zame je bila ta sprememba precej velika 🙂 ) se nekako spravljam nazaj med produktivne družbene člane.

Za nekaj dobro

Ko sem lani kot pokvarjeno ploščo poslušal “Vse je za nekaj dobro…” sem mislil da se mi bo utrgalo.

**** CENZURIRANO ****

To da Karin nagovori Majo, mati od ***M za skupen napad se pokaže kot njena največja usluga meni. Da so pri Maji težave sem začel opažati že od povratka iz jadranja septembra 2019 ko me pričakajo govorice o odvisnostih ter preprodaji mamil. Nočem odpirati še ene fronte, nisem prepričan da zmorem. A ko decembra Maja sama napade mi poleg motivacije da še resnično in večno opravičilo pred hčero – saj se le branim.
Naveza Karin-Maja pa pomaga še naprej. Ena drugo polnita z neumnostmi in sovraštvom. Sovraštvo vedno ubija razum. Zato delata napake. Vedno večje. In mi tako bistveno olajšata zbiranje dokazov. Brez vpliva in intervencij Karin bi mi bilo prepričati sodišče o nujnosti mojega polnega skrbništva za ***M precej težje. Brez njenega prepričevanja bi bil Majin mož doma in še vedno preprodajal drogo medtem ko bi se moj otrok igral v sosednji sobi. Zahvaljujoč Karin sedi v zaporu.
Evo, res je za marsikaj dobro. Še več, Karin – za tvojo pomoč ti iskrena hvala!

Dobro je tudi, da Karin vztraja pri ne-komunikaciji. Brez nje mi ne more pojasniti njene zgodbe, povedati resničnih ali lažnih razlogov, ki naj bi opravičili njena grozljiva dejanja. Ne more me premamiti in ponovno zaslepiti. Njena dejanja pa me skupaj s konsistentnim izborom naslabših možnih odločitev prepričujejo, da ni vredno poslušati teh opravičil. Da je važno tisto, kar človek dela, ne kar govori. Ne glede na to, koliko si drugi želi tega slišati.

*** CENZURIRANO ****

Ok, nazaj k “vse za nekaj dobro…“. Po tem letu bom delal na potrpežljivosti. In ne bom več tako vehementno odbijal takih misli 🙂

Navezanost

NAJBOLJŠE pa je, da sva si z ***M še bližje kot kdajkoli. Zdi se, da so naju te zunanji napadi še povezali. Vsekakor so mi izostrili zavedanje o dragocenosti časa, ki ga preživljava skupaj. Zato sem bolj buden in zaveden, se bolj poglobim v stvari, ki jih delava skupaj. Naj si bo to šola (sorry ampak šolanje od doma med Covidom je meni super doživetje in priložnost učiti tamalo), branje, kuhanje, pospravljanje doma… Še ko se igrava s konjički sem bolj prisoten. In tako se mi zdi da lažje preživlja ta težki čas  materinih sprememb (je očim/ni očima, stalne selitve, živčnost zaradi kazenskih preiskav, …).

Če pomislim, kaj bi bila alternativa – hiperegoistična in nikoli zadovoljna Karin z dojenčkom za katerega bi moral skrbeti ob njenem stalnem nerganju – brez časa za ****M in njene stiske… Še en pozitiven vidik Karininega odhoda.

Potrpežljivost in karma

Nikoli nisem bil pretirano potrpežljiv. Nasprotno. Zadnjih 18 mesecev pa je trening potrpežljivosti. Na eni strani vsi argumenti za pospeševanje reševanja zadev: prepričan sem, da če bi bila sodišča hitrejša in da bi se Karin že končno zaletela v zid realnosti in prava da bi, soočena s posledicami, začela razmišljati o kompromisih. Bolj ko pa čas odteka manjše so možnosti za kompromise oziroma celo bolj tragično, za relativno pametne rešitve z relativno majhnimi posledicami. S časoma problemi narastejo v nerešljivo goro. Hkrati pa se skozi umiranje na obroke zacementira sovraštvo tako ene kot druge strani. Vedoč vse to, sem upal na hitrejše reševanje in bil nepotrpežljiv. (Pre)pogosto se mi je zdelo, da bo sama evidentnost mojih dokazov in logičnost projekcij razvoja zadev, želja po dobrobiti otroka doprinesla k razvoju. A nisem pričakoval tolikšne neumnosti ter tolikšne odpornosti tega fake-reality narcističnega balončka, v katerega se je zaprla moja bivša žena.

A zaletavanje v zid ne pomaga in tisto, kar me je najbolj upočasnjevalo in učilo potrpežljivosti so bili počasni sodni mlini. Vedoč, da ne smem narediti napake, sem hočeš nočeš moral upočasniti svoja pričakovanja.

V 2020 so bile nezatajlive manifestacije, kako karma dela svoje. Maja me je točno leto nazaj ovadila in zahtevala hišno preiskavo. 11 mesecev kasneje ji hišna preiskava vzame moža. Karin me blati v javnosti, pa jaz reagiram popolnoma nasprotno pričakovanjem in leto kasneje ima sama resen problem z javno podobo. Ovadi me zaradi kvazi nasilništva, pri tem pa ne vidi, kakšno dejansko nasilje vrši ona. Karma is a bitch, najbolj trapasto (a tudi najbolj poučno) pa je da te udari tvoj lastni strup. Včasih, ko pomislim kak tsunami karme se vali v Šmarco me kar strese.

Bolj kot enkratne lekcije bi gornje raje označil kot prehod na nov nivo. Potrpežljivost, samozadrževanje, odrekanje, ne izbruhniti ob poslušanju neumnosti, razmišljati o motivih in položaju drugih – lekcije, ki se jih enako kot karate učimo celo življenje. Mislim pa, da sem v 2020 dobil pas nove barve.

Čiščenje okolice

Z leti se nabere cel “enturage” ljudi, ki jih vlečeš skozi življenje. Leto 2020 je bilo res leto čiščenja in padanja mask. Začel sem gledati, kdo je z mano zaradi mene in kdo, ker si obeta od tega koristi. Žalostno je gledati skozi to prizmo saj se razkrijejo tudi nekateri najbližji večletni spremljevalci. Bistveno sodilo: koliko svojega udobja se je nekdo pripravljen odpovedati da naredi nekaj zate? in ali svoja ravnanja zagovarja s tem, da tak pač je in da ga moraš takega vzeti ali pa pustiti (nasvet – pusti, osvobodi njega in sebe).

Težko je bilo rezati povezave, saj je zadnje leto in pol moj socialni krog precej okrnjen. Ljudje se bojijo da boš s svojo bolečino ali reakcijami nadloga. Težko je gledati bližnjega, kako se mu dogaja taka neumna, prav ničemur koristna a za vse strašansko draga, zloba.

A ostanejo nekateri in tvorijo nukleus, ki ga pelješ s sabo naprej. Vsako tak obdobje v življenju je priložnost za prevetritev sopotnikov. Nekateri te spremljajo le eno obdobje, nekateri ostanejo. Nekateri od teh, ki so prehodili daljše poti s tabo spremenijo usmeritve in odidejo. That’s life.

Ne objokuj tistih, ki jih več ni ampak se daj tistim, ki so ostali in so te vredni.

Kakšna ekipa je v službi!

Neverjetno kakšna ekipa je v službi. Navajeni reda v podjetju ter dovolj dolgo živeč naše vrednote so več kot odlično prenesli moje zmanjšane kognitivne in vodstvene sposobnosti. Podjetje tudi v tem obdobju splošne norosti in lažnih prerokov deluje sicer počasneje kot običajno (veliko nas šola otroke) a zanesljivo kot vlak na tirnicah.

To mi daje možnost da se fokusiram na važnejše zadeve, ki sem jih v obilidi vsakodnevnih opravkov opravljal z manj entuziazma. Od mojega povratka z morja smo v celoti predelali dokumentni sistem in workflowe. Spet sem sharp pri dizajnu in arhitekturi aplikacij. Razmišljam o strateških premikih in skrbim da se izvedejo. Ekipa jih prevzame in trendi številk so zelo dobri.

Tale blog

Za razliko od pravnih tekstov so te objave razvedrilo. Zapisovanje misli, pojasnjevanje stališč. Živ digitalni arhiv hiperlinkanih pričanj o meni, času in prostoru. Po nekaj letih prepričevanja sem končno marca vzpostavil tale blog. Od septembra pa zbiral tekste iz starih backupov. Vedno sem si želel na enem mestu objaviti vse moje članke, objave. intervjuje in predavanja. In letos je bilo med karanteno več kot dovolj časa, da od besed preidem k dejanjem.

Pa še ena hecna zadeva se je zgodila v 2020. Verzi z namenom. Odkar je tamala na svetu ji klepljem rime ker jo to neznansko zabava. Hitro ji iz zadeve/situacije, ki se zgodi, naredim verz. Ko sem letos gledal Karinine objave na IG se mi je pogosto v mislih porodil kak stih. Kar nekaj sem jih, v obliki storijev, objavil kot reakcijo na poste “naše javne osebe” (recimo ko objavlja slike najine hčere svojim 6000 sledilcem preden jo vidim jaz). Nekaj rim, še bolj pa ritmov, je hudo šepavih. Kakšna mi je pa uspela. Nisem in ne bom poet. So pa dobri komentarji dogajanja in duha časa, pa še pomaga če se spiham.

in za konec inventure še o zadnjih štirih Božičih

Vedno bom cenil spomine. Obdobje od 24.11.2017- 7.12.2018 je bilo eno najbolj srečnih obdobij mojega življenja. Božič ’17 si bom zapomnil po zaljubljenosti. Božič ’18 po ekscesih sreče svežega zakona. Lani za Božič sem si želel, da se Karin vrne, da nama uspe nekako premostiti to krizo. Pe 18 mesecih njenega neprestanega scanja po vedno manj tlečem pepelu pogorišča najine ljubezni si za Božič ’20 želim, da je nikoli več ne vidim. Želja, ki bo zaradi hčere, ki jo imava, na žalost ostala neizpolnjena.

Imela sva vse, a tega očitno nisva bila vredna. In nastala je klasična grška tragedija. Karin je hotela leteti previsoko in si je stopila krila. Neumnost svetovnega kalibra. Delanje norca iz belega kruha. Jokati in žalovati za tem, kar bi lahko bilo je nesmiselno. Čakati na spremembe pri ljudeh – še bolj. Tudi to je eno od spoznanj!

 

Hvaležen za vsa spoznanja in vse drugo, kar mi je dalo leto 2020.

v Ljubljani, 31.12.2020-2.1.2021

A