27.12.2020 (ned): Razmišljanje ob objavi v Žurnal24

Moj robotek me obvesti o današnjem članku v Žurnal24: Škandali 2020 v katerem  novinarka Ani H. Fetih zapiše sledeče:

Ena najbolj slavnih slovenskih manekenk, Karin Škufca, je pozimi postala mamica deklice. Še pred veselim dogodkom pa se je razvedelo, da sta se s soprogom, Andrejem Merteljem razšla.  Tudi po rojstvu otroka se očitno stvari niso uredile. Mertelj je zapisal, da deklice še ni videl in ni imel možnosti, da bi sodeloval pri izbiri njenega imena in niti naj ne bi bil naveden na rojstnem listu kot otrokov oče. Karin se je kasneje oglasila z dolgim zapisom: “Borila sem se in še naprej se bom, za svojo princeso. Kar sva prestali do sedaj, je grozljivo. A hkrati občudovanja vredno, da sem zmogla in bila tako zelo močna, da je kljub grožnjam in pritiskom moja deklica na svetu.“

Ufffffff…….  Pod pasom. Zaključi s Karinino sprevrženo implikacijo na moje grožnje in pritiske, ki naj bi bili usmerjeni proti rojstvu otroka.
To me zelo boli. Sploh glede na situacijo, ko sedaj zaradi izsiljevanja za plačilo preživnine* hčere sedaj že 11 mesecev od rojsta nisem niti videl.

Zakaj? Začnimo na začetku. Edina razloga, da je ga. Karin Škufca postala ga. Karin Mertelj sta, da sem bil (a) zaljubljen IN (b) da sem želel imeti otroke.  Sem dober oče.  Želel sem jih. Imam jih rad. Zdrave. Vesele. Odraščajoče v urejeni družini, kakršno mi je slikalo predporočno obdobje z mojo bivšo ženo.

Moje veselje ob zanositvi je kalila le misel, da sem bil še vedno na močnih postoperativnih zdravilih ter posledično skrb za zdravje otroka. Ta skrb pa je postajala vse večja, saj je Karin je od nekje 5 tedna dalje spet pila in kadila in … Od njenega pobega sem, odrezan od vseh informacij, preživel dvomesečni pekel, ne vedoč ne za zdravstveno stanje, rezultate pregledov zarodka. Nisem vedel niti tega, ali bo otroka obdržala.

Nikoli  nisem grozil njej ali otroku. Najslabše, kar sem naredil je, da sem vmes nekajkrat res popolnoma psihično na koncu  premišljeval, če se ne bi bilo res bolje odpovedati otroku.    A takoj potem začnem delati vest. Ugotovim da otrok ni kriv in da imam do njega odgovornost.  Ne morem ustreči Karin in kar pozabiti nanj. Poizkušam ga zaščititi pred materinim neprimernim ravnanjem in ne dosežem nič.  Popolnoma spoštujem Karinino željo: nikoli se ji ne približam, nikoli je ne kličem po telefonu/viberju, pošiljam SMS ali DM. Edine moja komunikacija z njo so moja pisma, objavljena tule.

Pred točno letom me je Karin s svojimi posti, ki so jih mediji povzeli, začela s pritiskom javnosti v želji doseči svoje cilje (denar, molk in prepoved objavljanja, odpoved otroku). Ker sem ji do poroda obljubil popoln mir, se obtožb nisem mogel braniti. Z objavami sem čakal še več kot mesec po porodu in zaman čakal na čudež, ki bi nama omogočil skupaj pojasniti situacijo. Takrat  se je rodil ta blog.

Nisem naiven in jasno je, da morajo rumeni mediji obirati takole mastno kost kot je tole. A vseeno bi pričakoval malce posodobitve. Konec koncev članek opisuje stanje konec februarja letos, vmes pa se je zgodilo že marsikaj. Recimo to, da je očetovstvo potrjeno.

Jasno je, da so taki članki več kot v interesu Karin. Če pogledamo faze narcistične zlorabe je blatenje običajna taktika.  Povzemanje medijev, sploh če gre še skozi optiko “ženske solidarnosti” bistveno ojača pritisk okolice ter hkrati podari narcisu tudi določeno legitimnost (“če pa cajtngi tako pišejo…”). Pisati o nasilju nad ženskami je moderno. Zgodbo je enostavno prodati. Zato je iluzorno pričakovati, da se bo valovanje v javnosti kar tako poleglo. Tožbe gor ali dol…

Popravka ne bom zahteval. Je brez veze. Naj reciklirajo prežvečeno. Kdor hoče res vedeti in razumeti pa itak bere te moje zapise 🙂

*no ja, zadnjih 6 mesecev verjetno tudi zaradi mojega objavljanja resnice tule na blogu