Ob 06:45 sem ponovno pred operacijsko dvorano. Malo manj kot tri leta po prvi operaciji (26.3.2019) me morajo ponovno odpreti. Zakaj?
Takrat so mi naredili dezo (povezavo z vijaki in kletko) med vretencema L4 in L5, da bi tako preprečili nadaljevanje ščipanja hrbtenjače ter preprečili invalidnost. Po operaciji je potrebno popolno mirovanje mesec dni, tako da kletko začne preraščati kost. Le-ta se nato v naslednjih treh mesecih dovolj utrdi, da fiksira vijake in hrbtenico, ki lahko potem prevzame bremena. V kolikor pa hrbtenica ni pri miru, še posebaj v kolikor so prisotni torzijski gibi, pa kost ne raste, vijaki počasi popustijo in potreben je ponoven poseg.
Ko sva prišla iz poročnega potovanja in je Karin sklenila, da me zapusti, je skladno načrtu potrebovala še otroka, ki naj bi ji garantiral lagodno življenje. Že pred operacijo me je neprenehoma spraševala, kdaj bova lahko seksala in če sem vprašal zdravnika. Takrat se mi to ni zdelo sumljivo, v retrospektivi pa je več kot povedno. Ko sem po operaciji prišel domov, je imela kupljeno že vso motivacijsko opremo.
V želji ujeti plodne dneve me je tako prvič posilila 9 dni po operaciji. In naslednji dan spet. Naslednjih 40 dni nista bila #SamoJaPomeniJa – prav nasprotno. Dokler ni bila 18.5.19 na testu nosečnosti pozitivna je neprestano silila vame. Poleg tega sem moral pospravljati, voziti hčer v šolo, … Še na rentgen me je morala peljati soseda, saj sta se ga z Dašo prejšnji večer v Celju odbile. Marsikatera aktivnost, ki bi se zlahka kvalificirala v zanemarjanje bolnika. Prav nič pa ni pomagal tudi zamujen načrtovan pregled v obdobju Karinine odselitve, ki bi lahko opozoril na nezaraščanje.
Vsa ta gibanja in tresenja pa so povzročila, da so se na narastiščih pojavile ciste, ki so preprečevale zaraščanje kosti. Ker se kost ni zarastla in smo zamudili okno za rast smo že oktobra 2019 vedeli, da bo potrebna ponovna operacija. Dokler bo zdržalo, bo pač zdržalo. Zaradi dobro razvite muskulature sem lahko relativno normalno in z zmernimi bolečinami živel in celo jadral. Le plesal sem malo težje 🙂
Februarja ’21 pa se je začelo stanje rapidno slabšati. Spet so se pojavile bolečine v levem stegnu, izredno boleča in preobremenjena so bila narastišča križnih vezi na medenici. Na ponovnem CT-ju smo videli, da popušča desni vijak. Z doktorjem sva se pogovorila: prosim pusti mi sezono jadranja in mesec dopusta z ****M, potem pa takoj pod nož.
Operacija traja dobro uro. Zamenjajo mi oba vijaka, odklešejo del medenice za kostni material, zmešajo z matičnimi celicami in s tako maso zamažejo kletko med vretencema. Zrezan sem še nekaj centimetrov več kot prejšnjič.
Zbudim se s pogledom na malo drugačno nebo. In tako sem spet tu. Preč vržena tri leta okrevanja in trpljenja. Čaka me nove pol leta okrevanja, mišičnih vaj za gradnjo core-a in vsake druge mišico skoraj iz začetka. Nobenega snowboardanja s hčerko ***M letos. Nobenih južnih otokov. Bolečina, previdnost, cel kup izgubljenega časa.
Za povrh vsega še brez stikov z najmlajšo saj “mama, ki ji je dobro” še vedno ignorira vse odločbe sodišč. Miška mala, zate bom pa pretrpel enih muk…